Zlatko Kaučič: glasba je veliko več kot zvoki in toni

Ta konec tedna je izzvenel festival sodobne glasbe v Brdih, organiziran na njegovo pobudo. Pred štirinajstimi dnevi je izšel njegov najnovejši album – zdaj jih ima že več kot štirideset. Te dni pa nas v podobi Bukowskega gleda s plakatov za novo predstavo Mladinskega gledališča Smrt kadi moje cigare.

Odkar ste lani dobili nagrado Prešernovega sklada in sva se zadnjič pogovarjala, ste izdali že sedem novih zgoščenk. Zdaj se vam jih je v vaši tridesetletni karieri nabralo že več kot štirideset.

Med novimi albumi bi posebej omenil ploščo The Island, ki sem jo posnel s kvartetom Alexandra Balanescuja v Londonu na temo priseljencev. To je tema, ki Balanescuja osebno zadeva, saj je v času Ceauşescujevega režima emigriral v London. Zadnji cede s pevko Saadet Türköz je izšel pred dobrimi štirinajstimi dnevi. Imenuje se Zarja-Tay in je posnet v leseni škofjeloški cerkvici v Crngrobu. Zvoke na posnetku je prispevala tudi dojenčica Zarja, ki je ležala na oltarju in nas poslušala. V tem času sem tudi zelo veliko nastopal, igral na turneji z Balanescujem, na EPK ... S sodelovanjem z mnogimi različnimi glasbeniki, z nenehnimi nastopi in pristopi h glasbi – uporabo drugačnih tolkal in sistemov, se v meni razvija drugačno mišljenje o glasbi. To me žene naprej.

Plošče se že dolgo ne prodajajo več dobro, torej morate imeti za dosledno snemanje svojega dela drug razlog?

Res se plošče slabo prodajajo. Še največ jih prodamo na koncertih. Toda vsaka plošča je novo rojstvo neke ideje v konkretnem obdobju življenja. Pozoren sem na to, da ima vsaka svoj smisel, ne snemam jih kar tja v tri dni. Moji projekti so sicer atipični. Nimam stalne zasedbe, s katero bi veliko vadil, koncertiral in nato posnel cede. Taki projekti mi zvenijo preveč polikano, sterilno, rutinirano, preveč brez duše. Bolj me zanima tista instantna kemija, ki se zgodi na odru, tam in takrat. To dušo poskušam ujeti na ploščo. Izdam posneti koncert, ki je nabit z energijo, dušo in bluesom. To je tisto pravo.

Pa ni to kar velik finančni zalogaj?

V zadnjem času založbe same krijejo stroške. Ti jim pošlješ posnetek, potem pa se odločijo, ali ga bodo izdale, ali pa same snemajo koncerte. Zdaj dobim več takih ponudb, zaradi referenc, dobrih kritik v tujini in priporočil drugih glasbenikov. Založniki so danes natančni. Iščejo izjemnost. Težko prodreš s polovično zgodbo, četudi gre za improvizacijo.

Ravno kontinuirano ustvarjanje domišljenih improviziranih zgodb je tisto, ki loči dobrega glasbenika od povprečnega. Tega dolgoročno ne zmore vsak.

Improvizacija je izjemno zahtevna zvrst. Zahteva veliko domišljije in čistost misli, nobene nervoze, medsebojno predanost glasbenikov in odprtost za dajanje in sprejemanje, preseganje samega sebe. Ima veliko pasti, ker se lahko hitro vrneš na znane poti, zapadeš v rutino in se začneš ponavljati. Tega ne maram, počutim se, kot bi goljufal samega sebe. Improvizacija so človekova čustva v danem trenutku. Spomnim se koncerta z inovatorjem, saksofonistom Evanom Parkerjem, ki je izšel na plošči Round about one o'clock. Nikoli prej nisva skupaj igrala. Seznanila sva se dan pred koncertom in se vso noč pogovarjala – sploh ne o glasbi, bolj o filozofiji življenja. Drugi dan sva ob enih popoldne stopila na oder Cankarjevega doma in ustvarila čudovito, sočutno glasbeno izpoved. Če bi šla v studio in stokrat ponovila skladbo, ne bi ujela tega trenutka. To je magija. In ni nujno, da vedno uspe. Če pričaraš le pol ure magičnih trenutkov, s katerimi obdržiš poslušalca, si naredil zelo veliko. Zato je treba biti na odru vedno dvestoodstoten, pri improvizaciji nimaš nobene opore. Sploh v duetu in solonastopih. Dobesedno se moraš prepustiti transu, najti sprožilec za domišljijo in izklopiti vse racionalne koncepte. Izstopiti iz sebe in graditi skladbo v trenutku.

Je za vas torej jazz oziroma improvizirana glasba (ki ni nujno vedno jazz) ultimativna umetnost, ker se pred poslušalcem dogaja v danem trenutku, v neponovljivi obliki?

Saksofonist Eric Dolphy se je nekoč lepo izrazil: »Ko slišiš glasbo in ko izzveni, je konec, ni je več, odšla je v zrak. In nikoli več je ne moreš ujeti.« Zame je glasba veliko več kot zvoki in toni. Je samo ena veja na drevesu človekovega izražanja. Če si odprt in spoznavaš vse drevo od koreninic do listov, boš postal bogat človek. Pretirano analitičen pristop h glasbi, ki je značilen za nekatere jazziste, mi ni blizu. Glasba so čustva. Opazujem mlado generacijo, nekateri nosijo klobuke, očala, radi bi bili kot Dexter Gordon, in z zapletenimi kompozicijami si komplicirajo življenje – to nima smisla. Jazzist je tisti, ki ne reče nič. In pokaže v glasbi tako raznolikost, da ljudje popadajo s stolov. Glasba je jezik in jazzist se mora izkazati kot poliglot. Poleg tega se jazz neprestano razvija in širi.

Torej jazz ni umrl konec petdesetih let prejšnjega stoletja?

Ne. Kot bi rekel Frank Zappa: »Jazz ni mrtev, samo čuden vonj ima.« Jazz je od nekdaj nakazoval nove smernice v glasbi z afiniteto do sedanjosti. Dal je in še daje nove harmonije, ritme, koncepte, neverjeten razvoj na področju inštrumentov. Poglejte na primer samo bobne. Bobnarji niso več le ritemsekcija, danes obvladajo poliritmijo, so muzikalični, barvajo ambient, ustvarjajo kompozicije ...

... in komentirajo stanje v svetu. Lani ste izdali tudi album Emigrants, ki je nekakšen vaš odgovor, komentar na priseljensko problematiko v času afere z izkoriščanji gradbenih delavcev.

Pa ne samo naših delavcev, tedaj so bili aktualne teme Berlusconi in Sarkozy ter njuna politika do Romov, splošna ksenofobija v svetu ... To je bil moj »čustveni« prispevek k tej temi. Tudi sam sem polovico življenja živel v tujini in vem, kako je, če si tujec. Te občutke samote in osamljenosti sem zlil v album.

Kako pomembno je, da so umetniki v času krize, ko se jim ukinja podpora, angažirani? Da njihova umetnost ni le pobeg pred realnostjo, temveč opozarja na socialno-politične kategorije, ki jih sistem krši. Je tak angažma zdaj neizogiben?

Zdi se mi, da se v času krize umetniki po svetu, s katerimi sem se pogovarjal, bolj zavedajo stanja. Bolj ko koga stisneš ob zid, več bo dal od sebe. Bolj bo dvignil glas. Govorim o svobodi – svobodi izražanja kot osnovni človekovi pravici. Improvizacija je svoboda v igranju in izražanju svojih idej. Moraš se boriti, ne pa čakati, kaj bo. Sploh pa mislim, da ne morejo zapreti vseh pipic, ker to pomeni smrt demokracije. Evropa tega ne bo dovolila. Vedno morata obstajati svoboda govora in raznolikost.

Konec tedna ste imeli festival v Medani. Kako se ruralna Brda skladajo s sodobno glasbo?

To je bila že druga ponovitev festivala, ki smo ga lani pod imenom Smart fest priredili v Šmartnem. Letos smo ga pod drugim imenom Brda Contemporay Music Festival izvedli v Medani. Besedo »sodobno« smo vključili zato, ker poleg glasbe predstavljamo še slikarstvo, instalacije in neme filme, ki smo jih glasbeno opremljali. Letošnji gost in mentor na delavnicah je bil pozavnist Johannes Bauer. Sicer pa je sodelovalo veliko naših in tujih mladih glasbenikov – nekateri so se povezali že lani. Mladi generaciji želim vliti malo upanja, da se da tudi z malo denarja nekaj ustvariti. Ta festival vidimo kot nekakšen srečen otok ustvarjalnosti.

V zadnjem času v kanotjeri precej izgorelega videza zrete s plakatov za novo predstavo v Mladinskem gledališču Smrt kadi moje cigare v režiji Ivane Djilas. Presenetljivo spominjate na Bukowskega. Kako se je iz uglasbene poezije razvila še ugledališčena?

Pred časom sva se z Boštjanom Gombačem glasbeno povezala – zdaj v duetu pripravljava ploščo Nebulozen aus Slowenien; humorna, a prekleto dobra glasba. No, vprašal me je, ali bi delal zgodbo o Bukowskem. Tako je že lani nastal kvartet, ki bi moral nastopiti v Kinu Šiška, a je zaradi odkupa avtorskih pravic nastal kratek stik. Vdova Bukowskega, Linda, je zahtevala okoli 6000 evrov. Tu se je vmešalo Slovensko mladinsko gledališče. Z uglasbitvijo poezije Bukowskega sta se bolj ukvarjala Boštjan in pianist Sebastijan Duh. Jaz in Jošt Drašler pa prispevava z občutki, zvoki. Glasba je zelo raznovrstna in reflektira 15 zgodb. Moti me le to, da preveč vadimo. (smeh) Zanimivo je, da sem se znašel na plakatu, saj nisem velik oboževalec Bukowskega. Vsi mislijo, da glasbeniki pijemo, se drogiramo in preganjamo ženske. Ni vedno tako. S poezijo Bukowskega sem se seznanil, ko sem živel v Amsterdamu, imel sem 26 let, in ugotovil, da mi ni ravno pisan na kožo. Vendar mi je bilo všeč, da predstavlja ameriško družbo z vidika nižjega razreda, te nezgode, neumnost, brutalnost, navadnost malega človeka. Nekatere njegove misli, tiste o svetu, ki je minljiv, so mi zelo všeč.

Kako pa v vas odmeva njegova pesem Roll the Dice (Vrzi kocko), v prostem prevodu: »Če nameravaš poskusiti, pojdi do konca. / Sicer niti ne začni. / Če nameravaš poskusiti, pojdi do konca. / To lahko pomeni izgubo deklet, žena, sorodnikov, služb in morda tudi lastne pameti. / Pojdi do konca. / To lahko pomeni, da tri ali štiri dni ne boš jedel, / da boš zmrzoval na klopi v parku. / Lahko pomeni ječo, / zasmehovanje, / roganje, / osamitev. / Osamitev je dar.

Da ... to je to. Bukowski ima nekaj pesmi, ki te pustijo odprtih ust. Tudi sam sem velikokrat postavil vse na kocko. V glasbi greš vedno do konca. In tu, kjer omenja, da lahko izgubiš drage ljudi ... tudi to je res. Želel sem si na primer otroke. Toda to ni bilo izvedljivo zaradi mojega načina življenja, ker sem veliko potoval. Ko imaš otroke, ne moreš »iti do konca«. Zdaj željo po njih nadomeščam s tem, da otroke učim. Tudi to je res, da je samota darilo. Tudi sam sem se egoistično umaknil v osamo. Živel sem v velikih mestih, v Barceloni, Berlinu, Londonu, Amsterdamu, a sem ugotovil, da če si sam in si ustvarjalen, ni treba, da si med ljudmi. Brskaš po sebi, se soočiš sam s sabo, vidiš tudi, kakšen kreten si. Kako si lahko prekleto občutljiv, asocialen. Z nikomer ne govoriš po več dni, razen z živalmi in rožami. Napolniš se in potem na koncertu pred več tisoč ljudmi spet lahko govoriš z vsemi in vsem.