Žrtvovanje in ljubezen, lepotica in princ

Philip Glass, veliki ameriški minimalist, je v Ljubljani gostoval pred četrt stoletja, zdaj bo doživel premiero na slovenskem opernem odru z nenavadnim delom Lepotica iz zver, narejenim po Cocteaujevem filmu. Glass je filmu odvzel glasbeno spremljavo, dodal svojo in naredil svoj sanjski hibrid, Matjaž Farič je temu odvzel film. Kot da bi si za svoj opernorežijski prvenec rekel: Naredite mi to zgodbo spet opero.

Da zna ameriški skladatelj presenetiti in navdušiti, je znano že dolgo. S prvo opero Einstein on the Beach (Einstein na plaži) je – v sodelovanju z režiserjem Robertom Wilsonom – sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja ponudil svojevrsten spoj glasbe in giba, kot ga do takrat še ni bilo. V portretnih operah Satyagraha in Akhnaten je uporabil sanskrt in besedila iz egipčanske knjige mrtvih, v delu La Belle et la Bête je šel še korak dlje.

Glass je za osnovo svoje Lepotice in zveri vzel črno-belo klasiko Jeana Cocteauja iz leta 1946, film je dal projicirati na platno nad opernim odrom, odvzel izvirno glasbeno spremljavo Georgesa Aurica in govorjene dialoge ter oboje nadomestil z malim orkestrom in pevci, ki filmske dialoge pojejo parlando.

Rezultat je sanjski, hipnotični in melodični hibrid, nekaj, kar je hkrati filmsko in glasbenogledališko, nekaj povsem novega in fascinantnega torej. Revija Gramophone je o njegovem delu poročala, da ni ravno opera, prav tako ne filmska glasba, še najbližji termin bi bil kantata, a še ta oznaka v popolnosti ne razloži Glassove zamisli. Delo so prvič uprizorili leta 1994 v kraju Gibellina na Siciliji.

Moč ljubezni

Avtor je navrgel, da je Lepotica in zver, sicer drugo delo v njegovi Cocteauju posvečeni trilogiji (v njej sta še komorna opera Orfej in balet oziroma, kot pravi Glass, plesna opera Strašni otroci, obe po Cocteaujevih predlogah), »opera za ansambel in film«, Cocteau pa je svoj film označil za ilustracijo meje, ki ločuje en svet od drugega. Vsekakor se zdi smiselno pritrditi ugotovitvi enega od ocenjevalcev, da je Glass tudi v tem primeru ohranil radikalnost in skozi leče komorne opere osvetlil naravo glasbe in filma.

»Jasno mi je,« je zapisal Glass, »da je Lepotica in zver tako kot precej Cocteaujevih drugih del alegorija o ustvarjalnosti in umetnikovem življenju. Zverina graščina je prostor ustvarjanja, rokavice, vrtnica, ključ in zrcalo, ki jih uporablja, so simboli njegove samotransformacije, ki jo mora dokončati ljubezen. [...] Če na film pogledamo tako, ni očetovo potovanje v graščino v uvodnih kadrih filma nič drugega kot umetnikovo potovanje v svoje nezavedno. Sama graščina je prostor ustvarjanja, kjer z nenavadno alkimijo duha svet domišljije dobi krila.« Glass torej stavi na tako rekoč pravljično moč ljubezni.

Glasba repetitivnih struktur

Veronika Brvar v gledališkem listu predstavlja Glassa z mnenjem večine poznavalcev njegovega opusa, češ da je več kot le skladatelj. »S svojim vplivom je dosegel status fenomena množične kulture. Glassova 'blagovna znamka' zavzema prostor daleč zunaj 'geta' klasične glasbe, hkrati pa njegov klasični opus (opere, baleti, koncertna, komorna, instrumentalna dela, klavirski performansi) polni dvorane.

Končno je prišel do glasbenega sloga, ki je imel za osnovo preprosto ritmično strukturo s procesom dodajanja, kar je temeljito spoznal pri študiju indijske glasbe. V poklon svojemu kolegu pri iskanju poti je v novem slogu napisal delo Two pages for Steve Reich (Dve strani za Steva Reicha, 1968). Sloga, ki ga označujejo za sinhronizirani minimalizem, ni več spreminjal, spreminjal je le kontekst. [...] Tako Philip Glass kot Steve Reich sta od začetka odločno nasprotovala temu poimenovanju. Glass je kot alternativo ponudil oznako 'glasba repetitivnih struktur'.«

Melanholija, erotika

Pravljična zgodba, ki jo je napisala Gabrielle-Suzanne de Villeneuve, njeno delo pa je brez navedbe avtorice objavila madame Leprince de Beaumont v delu Magasin des enfants za leto 1756, je doživela različne umetniške interpretacije, ne le vsem poznanega Disneyjevega celovečernega animiranega filma ter hollywoodskih in nehollywoodskih adaptacij.

Cocteaujev pristop v filmu, v katerem sta nastopila legendarni Jean Marais in Josette Day, je bil znano zgodbo o ljubezni zapeljati v drugačne, tudi nepričakovano melanholične in erotične dimenzije. Morda je Cocteauja za to interpretacijo navdušil psihoanalitik Bruno Bettelheim, ki je v delu Rabe čudežnega svoje branje simbolizma »čudovito pomirjajoče« pravljice začinil z analizo hčerine navezanosti na očeta in na problematiko mladih deklet, tuhtajočih o sprejemanju spolnosti. To so le domneve, v dnevniku, ki ga je Cocteau pisal ob snemanju La Belle et la Bête, česa takega ne razlaga, saj več prostora nameni svoji bolehnosti in logističnim težavam snemanja filma v času povojnega pomanjkanja.

Glass v Lepotici in zveri očara s hipnotičnimi glasbenimi zankami, ki so ljubiteljem njegove glasbe znane na primer iz del Koyaanisqatsi in Powaqqatsi, in z njimi stke zelo sugestivno atmosfero.

Po besedah glasbene vodje in dirigentke predstave Žive Ploj Peršuh je kvaliteta Glassove opere v tem, da je v majhnem okviru z zares minimalnimi sredstvi, s ponavljanji, utripanji enostavnih harmonij, dosežen največji učinek. »Vendar se na prvi pogled ne smemo zanesti na to, da je ta glasba zgolj in samo lepa, kot tudi ta zgodba ni zgolj in samo lepa,« je povedala in dodala, da je v njej vse, od gneva, žalosti, nesramnosti, objestnosti, groze, ljubezni in žalovanja do tragedije. Vse te odtenke so zbrali tako z instrumentalne plati kot v kombinaciji s pevskimi glasovi, ki imajo zelo pomembno vlogo, saj ima vsak solist svoj prvi plan in glasbeni okvir.

Lepotica in zver je po besedah umetniškega vodje opere Rocca prvo Glassovo delo, ki ga postavljajo na oder ljubljanske operne hiše.