Tiskane izdaje
Obstajajo v jazzu kitarski heroji?
Zame je kitara zgolj pripomoček prenašanja in izražanja moje kreativnosti. Kitara je nekaj posebnega predvsem zato, ker je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postala ikona, s katero so se uveljavile globalne spremembe. Začelo se je seveda v 50. letih z rock'n'rollom. Moja vez s tem inštrumentom sicer ni tako močna. Moj prvi inštrument je bila trobenta, večino svojih skladb pa ustvarim na klavirju. Če želim improvizirati, sedem za klavir in odigram povsem enako, kot bi odigral na kitaro. Razumem zanimanje za kitaro, vendar sem do nje na tak način ravnodušen.
Za vas pravijo, da ste jazz kitarist, vendar redno spreminjate žanre.
Ne razmišljam o izrazih jazz, rock, klasika, country ... Zame je glasba veliko več. Zanima me predvsem ustvarjalnost. Jazz naj bi bil zelo ustvarjalen, pa vendar mnogi igrajo isto, kar so pred njimi igrali že drugi. Všeč mi je ustvarjalnost kombinirana z resnično avtentičnostjo.
Koliko je pomembno tehnično obvladovanje inštrumenta?
To je podobno kot znanje jezika. Če želim govoriti slovensko, lahko v gostilni hitro naročim pijačo. Če pa bi moral imeti predavanje o jedrski fiziki za skupino jedrskih fizikov, bi to bilo nemogoče. Mene zanima ravno glasbena različica jedrske fizike. Harmonične možnosti dvanajstih tonov. Moj glasbeni jezik sta definirala Charlie Parker in John Coltrane. To je bila glasbena različica jedrske fizike. Če želiš govoriti ta jezik, to zahteva natančno in globoko razumevanje sistema, v katerem jezik deluje. V drugih oblikah glasbe pa vse ostaja bolj na ravni naročanja pijače. Vse je odvisno od tega, kakšno zgodbo kdo želi povedati.
Sodelovali ste z zelo različnimi glasbeniki. Kaj pričakujete od njih pri takih sodelovanjih?
Predvsem me zanima njihova sposobnost poslušanja. Veliko bolj od igranja. Zmožnost, da nekdo res sliši, kaj se dogaja, to je najbolj pomembno. Veliko je izvrstnih inštrumentalistov, ki pa ne poslušajo, in so zato povsem neuporabni. Če se glasbeniki med sabo ne slišijo, ne morejo igrati skupaj.
Prejeli ste veliko grammyjev in številne druge nagrade. Je glasba neke vrste tekmovanje?
O nagradah in izborih imam svoje mnenje. Ko pogledam svoj promocijski material in vidim vse te nagrade, si rečem, vav, to je pa kar dobro ... Ko se mi zgodi nagrada, si dovolim kakšno uro slavnostnega ozračja, potem pa na vse pozabim. Teh reči nimam doma, ne vem sploh, kje so. Enako čutim tudi do kritikov. Lahko dobiš pohvalo ali pa te raztrgajo in če si vse to zelo vzameš k srcu, potem si v resnih težavah.
Vedno moraš igrati zase. Ne pa, kaj neki si misli tisti mrki gospod v tretji vrsti... Misliš, da mu je na smrt dolgčas, potem pa pride do tebe in pravi, de je bil to njegov najboljši koncert v življenju. Edino kar v resnici veš in čutiš, je tisto, kar je tebi všeč.
In kakšen program ste pripravili za jutrišnji koncert v Križankah?
Kot veste, ima ta skupino dolgo zgodovino, saj obstaja že 33 let. V minulih letih smo se zagrizli v super ambiciozne, gromozanske glasbene oblike polne detajlov, skladb, ki so večje kot življenje ... Imeli smo nekaj koncertov na Japonskem in smo na željo organizatorja kot bazični kvartet igrali glasbo, ki je že dolgo časa nismo in je bilo odlično. Tudi evropski organizatorji koncertov so si zaželeli nekaj podobnega. Igrali bomo torej stare pesmi in prav nobene nove.
