Glasbene posebnosti

V Ljubljani živeči ameriški glasbenik Chris Eckman bo do aprila prihodnje leto v kavarni ljubljanskega hotela Union vsako zadnjo sredo pripravil glasbene pretrese zvočnih drugačnosti. Za današnji začetek ob 20. uri je izbral nenavadno delo In C ameriškega skladatelja Terryja Rileyja, ki jo bo izvedla cela četa izvrstnih slovenskih glasbenikov od Boštjana Gombača, Žige Goloba, Janeza Dovča do Primoža Fleischmana in drugih.

Imajo koncerti v okviru serije Zadnje srede kak koncept?

Do mene so prišli ljudje iz produkcijske hiše Variete in me prosili, še bi imel enkrat na mesec glasbeni večer. Povedal sem jim, da jih bom delal, če le ne bo kakšne prevladujoče ideje, kako naj bi ti večeri zveneli.

Nisem želel, da bi to bilo v stilu Chris Eckman prepeva pesmi drugih avtorjev ali pa nek jam session ...

V bistvu se zavzemam za program brez znanega programa. Nisem se želel dogovoriti za šest mesecev naprej ... Imam veliko prijateljev med glasbeniki in bom sproti preverjal, če bo kdo v bližini in prost.

Zakaj ste se torej odločili, da boste to prevzeli?

Nima pojma. Verjetno gre to skupaj z mojim kritičnim odnosom do slovenske in ljubljanske glasbene scene. Odločil sem se, da neham jamrati in da nekaj naredim. Sicer s tem ne bom zaslužil, je le še ena zadeva dodana mojemu noro zapolnjenem dnevniku obveznosti.

V bistvu sem velik ljubitelj glasbe in tako sem postal glasbenik. Nisem študiral glasbe, prav tako to niso bile moje otroške sanje. Sem pač normalno doštudiral, v glasbeni posel pa sem prišel skozi stranska vrata.

Sicer pa tako ali tako moraš biti najprej ljubitelj glasbe, da si lahko glasbenik, mar ni tako?

Žal ni vedno tako. Se mi zdi, da nekateri glasbeniki izgubijo to strastno ljubiteljsko naklonjenost do glasbe. Postanejo preveč obsedeni s tem, kar delajo sami. Nekatere tudi dobesedno potisnejo v glasbo in to zelo mlade, še posebej klasične glasbenike. Za nekatere se izkaže to kot nekaj krasnega, za druge pa kot nočna mora.

Boste skušali iskati stične točke med klasično in drugo glasbo?

Moje zanimanje za klasično glasbo je prav tako prišlo skozi stranska vrata. Ko sem odraščal, nisem bil izpostavljen klasični glasbi. Zanimanje zanjo je prišlo ob poslušanju rock'n'rolla. Ko sem raziskoval določene zvrsti rock glasbe sem opazil navezavo na klasično glasbo.

Moje znanje o klasičnih glasbi do leta 1950 skorajda ne obstaja, saj sem začel poslušati klasično glasbo z Johnom Cageom. Torej imam precej nenavaden pogled na klasično glasbo. Ne vem ničesar o Brahmsu, Mozartu, Beethovnu, Bachu ...

V bistvu sem vedno jemal klasično glasbo kot glasbo, ki je sobivala z rockom.

Kakšno glasbo boste predstavljali na koncertih cikla Zadnje srede?

Pripravil bom osem koncertov enkrat na mesec, in sicer zadnjo sredo v mesecu v kavarni hotela Union. Edini že dogovorjeni koncert je za 28. oktobra, ko bo prišel ameriški pevec in avtor Robert Fisher iz skupine Willard Grant Conspiracy. Je na turneji po Evropi in ko sem videl, da ima nekaj dni prosto, sem ga poklical in mu dejal, naj prileti v Ljubljano, da bomo kaj zaigrali.

Odpira se mi še veliko možnosti za november, večeri Zadnje srede pa bodo do aprila.

Za prvi večer imate izjemen dolg seznam najboljših slovenskih glasbenikov. Kako vam je to uspelo?

Začel sem le z nekaj glasbeniki in predal v njihove roke odločitve, da so pritegnili kolege, za katere so prepričani, da bi lahko dobro sodelovali pri izvedbi tega nenavadnega glasbenega dela.

Veliko energije so vložili v to in si nočem lastiti, da sem jaz veliki um, ki stoji za vsem tem.

Izbor glasbenikov je potem kar rasel, tako da nas je sedaj od 16 do 20. Izvirna izvedba skladbe In C je za 14 glasbenikov. Lepota te skladbe je v tem, da skladatelj ni napisal, za katere inštrumente je delo napisano. To se izvajalci svobodno odločajo.

To je precej nenavadno, mar ne?

Skladbo so izvedi tudi le v tolkalski različici, pa samo s kitarami ... Obstaja neizmerno veliko število permutacij te skladbe, ki je napisana v 53 kratkih glasbenih frazah. Edina zahteva je določena teža zvoka. To delo bi težko izvedli s tremi, štirimi glasbeniki. Ko se tema razvija, skladba postaja globja.

Zato so potrebna ta neka zvočna trenja, za kar potrebuješ večjo količino glasbenikov. Sicer pa je to brezplačen koncert za kakšnih 100 obiskovalcev. Veliko glasbenikov je namenilo svoj dragocen čas temu projektu, ki bo zelo zanimiv.

Ste veliko vadili?

Zanimivost skalde In C skladatelja Terryja Rileyja je, da sploh ni nujno, da imajo glasbeniki pred nastopom skupno vajo. To pa zato, ker skladba tako ali tako vsakič zveni drugače. Mi bomo sicer imeli vajo, vendar pa skladba nima določene dolžine ...

V bistvu je to 53 različnih glasbenih fraz, ki vsebujejo od dveh do osmih not, ki se sicer morajo igrati po teh koščkih, vrstni red teh delov in njihova dolžina pa sta povsem odvisna od izvajalcev. Prav tako ni nobenega dirigenta, ki bi usmerjal in določal, kdaj kdo vstopi in zaigra.

Vse sloni na glasbenikih samih.

Je to torej zelo pogumna skladba?

Že, vendar je v C duru, in tako ne moreš narediti velikih napak. Mora zveneti v redu. Sem prepričan, da bo dobro zvenelo, saj so vsi izvrstni glasbeniki. Večina teh glasbenikov je tudi vešča improviziranja, čeprav skladba In C ni improvizacija, dopušča pa veliko svobode v interpretaciji.