Gledališče se je vrnilo k svojemu izvoru

»Begunka« se nato vrne pred občinstvo skozi La Puerta de la Diosa - božanska vrata rimskega gledališča in v veličastnem kraljevskem ogrinjalu kot pol boginja pol čarovnica začne svoj prvi monolog: »Tri tisoč let vsak večer prihajam na to isto mesto, polna nesmiselnega upanja in pričakovanj ...«

Darko Lukić in Livija Pandur sta po predlogi Evripida napisala novo različico teksta, po katerem Medeja postane ena od nas. Ženska na begu. Imigrantka. »Za priredbo Evripida smo se odločili, ker je to festival klasičnega teatra in ker vemo, da je Evripid prvi, ki vzpostavlja psihologijo ženske na drugačen način. Na neki način je to prvi feminističen tekst,« je povedala dramaturginja Livija Pandur. »Vsekakor je zelo sodoben, zato se po tri tisoč letih še vedno uprizarja«. Kot pravi tudi Medeja: »Tukaj sem. Zdaj, v tem trenutku.« In njena zgodba je še vedno prepričljiva in močna kot pred tri tisoč leti.

V antičnem gledališču Teatro romano se je tako odvil dveurni spektakel antične tragedije z mitološkimi in poganskimi elementi, ki so se mešali z elementi zgodnjega italijanskega neorealizma. In tako so se poganski rituali, kot so ptujski kurenti, postavljeni v ritualni kontekst dionizičnega, mešali s prizori temno modrih retro otroških vozičkov, ki so jih čez sceno vozile žene iz Kolhide z Dojiljo na čelu (Jullieta Serrano), medtem ko je ena od njih ob spremljavi harmonike prepevala makedonsko narodno Zajdi, zajdi, jasno solnce ...

Drama človeka

»Revolucionarnost Evripida je bila v tem, da je dramo bogov prenesel na zemljo in napisal dramo človeka. Želel sem razmejiti dva svetova: mitološki, božanski svet in zemeljski, človeški aspekt, za katerega sem poiskal nov jezik, ki se navdihuje v začetkih italijanskem neorealizma, sploh Rosselinija, De Sice ...« je povedal Tomaž Pandur. »To omogoča identifikacijo v teh arhetipskih situacijah na sceni, vsak gledalec piše svojo zgodbo. «

Scenografija tria Numen je tokrat za arhitekturni element uporabila bale sena, ki so postale neverjeten atmosferni in gradbeni material. »Črni kozmični trak, ki se je vertikalno dvigal v nebo, pripet na črni cepelin, je simbol povezave med zemljo in nebom, popkovina med božanskim in človeškim, kot je rekel Sven Jonke (Numen). Angelina Atlagić se je poigravala z balkanskimi elementi narodnih noš, z veliko naglavnimi okrasji in hkrati s preprosto surovo belino oblačil kmetov balkana. Prizor Jazona in Medeje v labirintu iz senenih bal je spomnil na prizor med Stanleyem Kowalskim in Stello v Tramvaju poželenje; dialog med mačističnim, samovšečnim Jazonom (Alberto Jiménez) in žensko, ki čuti, da jo moški zapušča, je videti kot close-up zgodnjih italijanskih filmov, v katerem »meja filmskega kadra postane meja najintimnejšega prostora,« kot se je izrazil Pandur.

»Morda je prav v tem prizoru naša avtorska glasba prišla najbolj do izraza, ker poudari emotivni naboj dialoga«, je povedal Boris Benko iz dua Silence. »Nisva želela posnemati balkansko glasbo, sva pa uporabila značilne balkanske inštrumente kot tapan, darbuka, predvsem pa brenkala. Gradila sva predvsem na atmosferi, ki smo ji dali ime kar ‘pogorišče emocij'.«

Slovensko antični kos tradicije

Prizor po detomoru. Medeja - Blanca Portillo v dolgi rdeči obleki stoji v labirintu iz slamnatih bal, med vrati rimskega gledališča se pojavi maska kurenta in zatrese z zvonci. Ženska in mitološka pošast se gledata. Nato se iz obeh strani v ritualnem plesu med hrupom zvoncev prikažejo še drugi, ženska v rdeči obleki bega med maskami, dokler se ne zasliši Lacrimosa iz Mozartovega Requiema. Kurenti se začnejo gibati vse počasneje, dokler med zvoki strelov ne popadajo na tla. Monumentalni prizor, ob katerem začutiš nekaj podobnega ponosu, da je kos antično slovenske mitologije postal del španske predstave. Čeprav podobne maske obstajajo tudi na hrvaškem, na severu Španije, v okolici Bilbaa, je Pandur vzel slovenske kurente. »Ker so Argonavti pluli po naših rekah, po Savi, Donavi in obpluli današnje meje Balkana,« je povedal režiser, »zato so tako makedonske tradicionalne pesmi, balkanske narodne noše, ruralnost, religiozna nosila z Madono kot kurenti ključni elementi argonavtske poti, ki je skupaj z zlatim runom močno zaznamovala ta geografski prostor.«

Že po zadnjem monologu belega kentavra Kirona (Asier Etxeandía) ki je nekakšen prevodnik med enim in drugim svetom, narator, ki nas pelje v zasnovo morda Passolinijeve Medeje, je premierno občinstvo spet zatresel nov aplavz. In vendar je moralo počakati na pravi epilog, v katerem čez oder prihaja Medeja v svetli obleki iz petdesetih, za roko drži oba dečka. Surrealistični prizor, ki ponuja odrešitev. Mehka luč, zvoki škržatov, piknik na travi. Nato Medeja vstane in v slogu italijanskih songov iz petdesetih zapoje uspavanko dua Silence. Občinstvo vzvalovi v aplavzu. Več kot tri tisoč ljudi plane na noge in med vzkliki navdušenja pozdravlja igralsko ekipo in režiserja. Ko se ozreš po nabito polnem vzklikajočem avditoriju, je videti kot zamik v času, bolj surrealistično od sklepnega prizora.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela