Gledališka monokomedija Čefurji raus!

Goran Vojnović: Čefurji raus!

dramatizacija in režija Mare Bulc

ponovitev 5. 3. 2009

Gledališče Glej in Dejmo stisnt teater

Roman Čefurji raus! Gorana Vojnovića postavi v ospredje demografsko sliko Slovenije kot eno od realij, ki slovenskemu sleherniku ne gre zlahka v račun. Tako kot se marsikomu toži po Sloveniji, ki je bila v osemdesetih sinonim za progresivno odprtost, se danes razkrivajo utrjene plašnice na očeh slovenstva in prikrita netoleranca, ki prosto živi svojo politično nekorektnost - psevdonacistična skovanka v naslovu dela ni naključna. Toda Vojnović ni ujetnik svoje razlike. Njegov fužinski imaginarij v kratkem času doseže kategorijo t. i. knjižnega popa, v istem zamahu pa še policijske registre in krog (generacijsko najmlajših) Prešernovih nagrajencev.

S Čefurji raus! se gledališče izrazito vpne v aktualno družbenopolitično dogajanje. Mare Bulc artikulira naslednje vprašanje z motečim nabojem, deloma nakazuje potrebo po reviziji odnosa do komunitarne prakse z neslovenskim življem, v osnovi pa kliče po manjši obremenjenosti z različnostjo. Povzemanje epizod iz multietničnega blokovskega naselja izriše fužinski milje v niansah: sistem vrednot in afiniteto do kiča, hipertrofijo čustvovanja in vrojeno potrebo po identifikaciji z nogometnim klubom, pa fužinsko stigmo ali avtomatizem slovenskega razlikovanja med »bitji s pol strešice« (T. Kuzmanić) in junaki, ki »zaslužijo« celo strešico.

Težava nastane, ko lik Marka Đorđića opusti treniranje košarke, saj s tem pade očetovska vizija o sinu v ligi NBA, splet naključij pa pripelje nevarno blizu opravke s policijo, čemur sledi preventivni umik na vlak za Bosno. Energija predstave je mestoma manj natančna, toda Marko v neizstopajoči športni opravi in z neposrednostjo pogleda (igra ga Aleksandar Rajaković-Sale, ki povzema številna jugoslovanska in slovenska narečja, družbenopolitične konotacije nekdanjega skupnega prostora) bi s psevdomačizmom deloval v prvi vrsti potvorjeno. In (kot oče Radovan) posredno prizna premoč matriarhata, kljub vzgojenosti v tradiciji timskih športov in vnaprej programiranega (navidez edinega logičnega) življenjskega sloga.

Po Fužinskem bluzu Andreja Skubica (2001), funkcijsko zelo drugačnem romanu (tudi dramatiziranem in uprizorjenem), daje »čefurščina« kot legitimna jezikovna zmes (tudi ne filipčičevska persiflaža) pri Vojnoviću vtis inovacije, ki vzpostavi besednjak t. i. asimilirane slovenščine (ta jezik z ogrodjem v verižnih kletvicah ni simulaker) in matičnemu jeziku na svoj način širi register.

Metoda predstave je bolj komunikacija kot kontemplacija, kamor predstava zavije v zadnjem delu: tako kot Markova, tu rojena generacija informacijske dobe pripada Ljubljani kot svojevrstnemu prostoru morda nezadostnih »opcij« in medkulturnih razlik, izhaja frustracija prednikov iz občutka »nikogaršnjosti«, ki ji v stari domovini (kljub ohranjanju stikov) ni obstanka, na Slovenijo pa jo veže navajenost. Bulc (kot Vojnović) sedemnajst let po razpadu skupne države in vzpostavitvi samostojne Slovenije ne analizira vzrokov za to stanje. Občinstvo, ki je povezano z identiteto uprizoritve, nagovarja na stvaren način, ki ne karikira ali pelje čez rob.

Vojnovićev roman na Glejevem terenu zadrži vso svojo pristnost. Pri tem pa gre še za nekaj več: Ljubljana skozi (sub)kulturo, v tem primeru fužinsko, raste kot mesto in razvija svojo urbano mentaliteto. Male zgodbe potrjujejo, da kulturni nacionalizem vedno znova izgublja igro, trening koeksistence in simultanosti pa je edini, ki se obrestuje.