Gledališkost, osvobojena civilizacijskih spon v Gleju

Sodelovanje želijo okrepiti predvsem z gledališči in gledališkimi skupinami, ki jih druži Gleju sorodna programska usmerjenost – torej eksperimentalnost in družbena kritičnost. Most na krvi v izvedbi Damirja Avdića sicer spada v redno produkcijo Gledališča Glej, toda kar ga veže skupaj z gostujočima uprizoritvama, ni le nacionalni kontekst izvajalca, pač pa predvsem sama poetika izvedbe. Vse tri predstave je namreč uokvirjala specifična, redka in občutljiva gledališka govorica, oropana vizualnega balasta ali zvočne izumetničenosti. Njihova skupna drža je v prvi vrsti povratek k izvorni, instinktivni in estetsko primitivni »gledališki ideologiji«, ki ima med drugim izredno sposobnost, da narodnokulturne razlike na eni strani specificira in poglobi, a jih po drugi strani zmore univerzalno, učinkovito in nadpomensko posredovati tudi v tuje okolje.


Družina bistrih potokov

Gledališka skupina Porodica bistrih potoka (Družina bistrih potokov) iz podnožja planine Rudnik v Srbiji je gostovala s predstavo Analogije, v ta namen pa se je idejno povezala tudi z ljubljansko nevladno organizacijo Pobude za REKOM (Mirovni inštitut). Kolektivni duh te komune, odmaknjene daleč stran od urbanega okolja, se v uprizoritvi pokaže ravno v njihovi svojevrstni izvajalski rudimentarnosti, ki se ne nagiba k perfekcionizmu in klasični vzročno-posledični naraciji, temveč prek primerno stiliziranega prikaza lastne avtentičnosti nenasilno oriše problematiko manjšine. Ta opomba pa ni prežeta s kompleksi manjvrednosti niti ne opozarjajo nase kot na žrtve diskriminacije, pač pa s popreproščeno rekvizitno opremo kanalizirajo tisto ključno bistveno esenco – esenco sprejemanja drugega, njegove originalnosti in avtohtonega bivanja (kakršno koli že to je oziroma si upa biti). Člani komune niso profesionalni igralci, toda v njih je neredko zaznati presežek (notranje) energije, ki se prav zaradi njihovega specifičnega načina življenja izmika celostni doumljivosti, hkrati pa je dovolj močna, da zmore hipoma na intuitivni ravni zvezati skupaj nastopajoče in avditorij.

Filoktet Heinerja Müllerja v izvedbi treh igralcev iz Teatra Kabare iz Tuzle je prav tako interpretiran v slogu »praznega prostora«, s polnim osredotočenjem na fizično konstitucijo, skratka telesom kot ne le centralnim, ampak tudi edinim večopravilnim orodjem izražanja, razvijanja zgodb in razreševanja obpripovednih situacij. Čeprav so mladi ustvarjalci svoj projekt samooklicali kot ritualno gledališče, to drži le do neke mere. Njihove retorične sposobnosti in smisel za slikovito verbalno interpretacijo so izpeljane suvereno, ves čas vročekrvno in zbrano, kljub temu pa se njihovo spogledovanje s prodorno »ritualnostjo« ne izide v pričakovani meri, saj v kontekstu telesne impulzivnosti in (sicer nevidnega) premikanja mej notranjega doživljanja ter razčlenjevanja zavesti ostajajo bolj ali manj na pavšalni ravni. Sicer pa v skladu z njihovo mladostjo šteje toliko bolj pogum , da se sploh soočijo s takšno uprizoritveno predlogo, ki vključuje odgovornost do antične dediščine, hkrati zahteva še obvladovanje svinčene pisave Müllerja in se ob vsem tem še posredno navezuje na (izvajalcem izkustvene) občutljive teme manipulacije, vojne in razčlovečenja.