Globalizacija je stanje presežene teritorialnosti

Globalizacija in avtonomija prinašata presek sociološkega in politološkega proučevanja globalizacije, ki se mu Rudi Rizman posveča zadnji dve desetletji; s tem delom je prispevek avtorja, ki ga brez zadržkov lahko vidimo kot utemeljitelja sociologije globalizacije pri nas, slovenski javnosti prvič predstavljen celostno. Iz celostne predstavitve je nemara tudi prvič očitnejša Rizmanova distinktivna znanstvena orientacija, ki študij procesov globalizacije združuje z njegovim v slovenskem družboslovju prav tako pionirskim proučevanjem nacionalizma. Vstop študijev nacionalizma v študije globalizacije omogoča razumevanje postmodernega svetovnega fenomena globaliziranja družbe v daljšem historičnem loku - predvsem pa v odnosu do modernosti ter njenega ključnega produkta, to je nacionalne države oziroma nacije. V tem pogledu pa je Globalizacija in avtonomija prav toliko kritična analiza sodobnih globalnih tokov kot je premislek o prihodnosti nacije.

Rizman globalizacijo obravnava kompleksno in onkraj poenostavljajočih tez o homogenizaciji in (kulturnem) imperializmu, ki naj bi imela jasno določen izvor in arhitekturo učinkovanja. Opaža nezadostnost razlag, ki globalizacijo zvajajo na skupne imenovalce internacionalizacije, liberalizacije, univerzalizacije in vesternizacije; če bi bilo mogoče globalizacijo pojasniti s katerim koli od teh starih pojmov, ki naj bi sedaj domnevno delovali v globalnih kontekstih, pojma globalizacija ne bi potrebovali. Globalizacija namreč po Rizmanu opisuje resničnost, ki zadeva vprašanje nove družbene geografije. Globalizacija, trdi Rizman, pomeni stanje, ko je teritorialnost presežena: družbeni prostor, v katerem se vzpostavljajo odnosi med ljudmi in skupinami, potekajo v kontekstih, ki jih določajo procesi krčenja prostora in časa. Rizman nadalje izpostavlja, da globalizacija ne producira le same sebe, temveč redefinira lokalno: globalno je na več mestih hkrati in s tem, ko delokalizira in relokalizira, ustvarja spremenjene prostore pretočnih lokalitet. Pri tem součinkovanju in sodefiniranju gre za kompleksne preplete, ki jih opredeljujejo paradoksnosti in ambivaletnosti. Vrsta zgledov, ki jih ponudi, tudi prepričljivo spodnaša tezo o globalizaciji kot novi obliki dominacije Zahoda, in predvsem ZDA ter pokaže na emancipatorične potenciale, ki jih sprožajo nepričakovani rezultati procesov srečevanja globalnega z lokalnim.

Rizmanov koncept nacionalne identitete

Takšna pomenska odprtost pa opredeljuje tudi srečanje med globalnim in nacionalnim. Rizman se pridružuje tistim teoretikom globalizacije, ki so skeptični do naglega vznika globalne zavesti in identitete, ki bi odpravila potrebo po nacionalni identifikaciji. Ko gre za mobiliziranje čustev pripadnosti, se nacionalna identiteta še vedno kaže za bolj trdoživo in vitalno od kozmopolitskih vezi. Vendar pa se prav v Rizmanovi razpravi o evropskem združevanju - in mnogi zagovarjajo tezo, da gre slednjega razumeti kot aspekt globalizacije! - izkaže, da Rizman ni klasični sociološki modernist. Povsem nasprotno: medtem ko ohranja skepso do evropske »postnacionalne konstelacije« (Habermas), pa je povsem očitno, da mu lasten teoretski model, ki ga izpelje iz teorije globalizacije, omogoča tisto kritično perspektivo, ki razume, da je za demokratično svetovno (in evropsko) politiko nujno, da se nacionalni princip pospešeno globalizira (evropeizira) tako v svojem etno-nacionalnem kot državljanskem jedru.

Z drugimi besedami, medtem ko si je z modernisti enoten v pogledu, da ima nacionalna identiteta bistveno večjo »sociološko odzivnost in zmožnost, da mobilizira človeške strasti«, pa je tudi povsem jasno, da je Rizmanov koncept nacionalne identitete pluralističen v pomenu, da zagovarja odprtost, heterogenost in poganja za njegove pomene. V tem zadnjem pogledu pa se Rizmanova študija, za katero bi se zmotno utegnilo misliti, da govori o fenomenih, ki so onkraj nacionalnega in torej ne zahtevajo aktiviranja kritične pozornosti v lokalnem okolju, izkaže kot izrazito aktualna intervencija sociologa. Rizman namreč pride do sklepa, da na »dolgoročno preživetje in razvoj lahko zanesljivo računajo samo tiste nacionalne države, ki so se pripravljene modernizirati tako v svojem notranjepolitičnem prostoru kot tudi v mednarodnem okolju«. To opozorilo je še posebej pomembno v času, ko se Evropska unija sooča z umikom tihega konsenza o evropskem projektu: ne evropeizacija ne globalizacija nista vnaprej zaključena procesa z znanim izidom, pač pa zahtevata dnevni angažma političnih elit, akademske in družbeno-civilne sfere, tudi v Sloveniji. Enako velja tudi za notranje politično in kulturno preobražanje, ki mora po Rizmanu v svoj projekt vgraditi tri ključne sestavine: politični in kulturni pluralizem ter »kompleksni pojav, ki ga predstavlja globalizacija«. V kolikor v tem projektu ne uspe, nacionalno državo čakajo negotova prihodnost družbenih izključevanj in kulturnih bojev.

V globalnem okviru se je takšna nemoč izkristalizirala v kompromitirani, a zato nič manj delujoči ideologiji »civilizacijskih spopadov«. V lokalno-nacionalnem slovenskem, ki ga opredeljujejo nezaključene tranzicijske dediščine kulturnih bojev in družbenih izključevanj, je, kot je mogoče izluščiti iz Rizmanove knjige, zdaj pravi čas za preusmeritev kritične pozornosti; in za spopad z zagonom takšne nove zgodovine po »koncu zgodovine«.