Tiskane izdaje
Pariz - Marie NDiaye je prva ženska po letu 1998, ki je prejela Goncourta. V prvem krogu glasovanja je prejela pet glasov, dva glasova je odnesel Jean-Philippe Toussaint za knjigo "La verite sur Marie" (Resnica o Marie), en glas pa je prejela Delphine de Vigan za delo "Les heures souterraines" (Podzemne ure).
Tridelni roman "Trois femmes puissantes" je objavil Gallimard, v njej so tri pripovedi, umeščene med Francijo in Afriko, o junakinjah, ki se bojujejo za ohranitev svojega dostojanstva,
Marie NDiaye se je rodila 4. junija leta 1967 v Pithiviersu, kraju v osrednji Franciji, očetu senegalskega in materi francoskega rodu. Odrasla je v pariškem predmestju. Mati, profesorica naravoslovnih znanosti, jo je sama vzgajala v Franciji, oče se je vrnil v Afriko. Dekle je leta 1985, pri 18 letih, objavilo svoj prvi roman "Quant au riche avenir" (Kar se tiče bogate prihodnosti).
Marie NDiaye se je hitro poslovila od študija, se posvetila zgolj pisanju in potlej objavila celo vrsto romanov in zbirk novel. V 23 letih se jih je nabralo kakšnih dvajset, večinoma so njene knjige izšle pri založbah Minuit in Gallimard. "Comedie classique" (1988), "La femme changee en buche" (1989), "La sorciere" (1996), to je le nekaj knjig letošnje Goncourtove nagrajenke.
Nagrajenka je netipična romanopiska, feministka, angažirana, preseneča s tujostjo svojih pripovedi, ki govorijo o ženskah in zapletenih medčloveških odnosih. Leta 2001 je prejela nagrado femina (Prix Femina) za "Rosie Carpe", ki bo v slovenskem prevodu kmalu izšel pri založbi Modrijan. Leta 2003 je bila njena drama "Papa doit manger" na repertoarju gledališča Comedie-Francaise. Leta 2007 se je z družino naselila v Berlinu.
"Nikoli nisem razmišljala v kategorijah 'črnka' in 'Goncourt'. Zame je to nemogoč način razmišljanja," je današnja nagrajenka, ki se posebej v svojih zadnjih delih dotika zapletenih povezav med Afriko in njenimi nekdanjimi kolonialnimi gospodarji, nedavno povedala.
Nagrajeni roman je bil objavljen septembra in se je nemudoma povzpel na vrh seznamov priljubljenega branja. Prva pripoved v knjigi spremlja učiteljico na poti od Pariza do Dakarja na težkem romanju v dom odtujenega očeta. Druga zgodba o Afričanki je napisana skozi oči njenega francoskega partnerja, ki jo je pahnil v skromno eksistenco v Franciji, kjer nad njima lebdijo demoni njegove preteklosti. Tretja spremlja trpljenje revnega dekleta, ki je prisiljeno oditi iz Senegala v evropski El Dorado; brutalna ilustracija "moderne tragedije".
Leta 2008 je Goncourtovo nagrado prejel francosko-afganistanski pisatelj Atiq Rahimi.
