Goran Vojnovič, pisatelj, režiser

Rojen leta 1980, mesec dni po Titovi smrti. Odraščal na Fužinah. »Ne moreš, da verjameš.« Z enim samim zamahom - z zgodbo o čefurjih s Fužin - je pometel s predsodki, navdušil kritike in pridobil tudi tiste bralce, ki še nikoli niso prebrali nobenega romana. Čefurji raus!, najprej nesojeni scenarij o odraščanju, je postal kritiška in prodajna uspešnica. In to še pred zdaj že razvpito ovadbo s policijskega vrha, češ da junak Marko Đorđić žali policijo. Škandal s policijo je poleg tega, da je Evropa zvedela, da naši policisti berejo, morda pripomogel, da so se za roman začeli še bolj zanimati v tujini. Nagrada Prešernovega sklada, ki je sledila, je bila še eden v nizu malih pretresov velikih emocij in v zadnjem letu je 26-letni filmski režiser Goran Vojnović komaj vdahnil od pohval, nagrad, kritik, intervjujev, literarnih potovanj in gostovanj, ki so se mu usuli v naročje ... Zdaj je v ožjem izboru za kresnika.

Sediva v kavarnici na Kersnikovi, dopoldansko sonce se je ujelo v njegovo temno rdečo skrbno zapeto srajco. In medtem ko med pogovorom v njem iščem junaka romana Marka Đorđića, izgubim stik z Goranom Vojnovićem, ki se zdi - njegovo čisto nasprotje. Urejen, obvladan, racionalen in družbenokritičen mlad intelektualec. Nič krvi, glasnih emocij, divjih gestikulacij. Dokler se v zadnji polovici pogovora nenadoma ne razkrije tudi nekaj otroško čistega, nekonvencionalnega, morda tako drugačnega, da tega ne more in ne sme kazati navzven. (Tudi zato smo dobili Marka Đorđića in Čefurje raus!)

Če je Magnifico s svojim komadom Kdo je čefur? začel razbijati stereotipe, je vaš roman, se zdi, dokončno pometel z negativnim nabojem te besede. Kaj mislite, je po tem romanu postalo bolj »kul« biti čefur?

Malce se bojim. Če bo preveč kul, bo postalo mainstream in bo kar naenkrat zanimivo biti alter, torej antičefur.

Se počutite krivega, ker ste prvi ustoličili čefurščino kot samostojni jezik, tako kot je Feri Lainšček naredil s prekmurščino?

Sem pač prvi, ki je to zapisal v neki literarni obliki. Ta jezik je obstajal že prej, v določenem trenutku se mi je zazdelo samo škoda, da bi ta jezik izginil.

Mislite, da izginja?

Gotovo izginja, Fužine se spreminjajo, druga generacija ne govori več tako kot prva. Prve generacije imamo vse manj, ker množičnega priseljevanja ni več ... Meni se je pač zdelo škoda, da ne bi imeli tega jezika zapisanega vsaj na en način. Je pa treba reči, da ne obstaja samo ena fužinščina. Vsak goji svojo različico fužinščine. Če so starši iz Bosne, jezik zamešaš drugače, kot če so starši iz Srbije ali če so Makedonci. Andrej Skubic je recimo mešal slovenščino in črnogorščino.

Kot pravi junak romana: »Kakve hrvatizme, jebo ti Ćiro Blažević mamicu. Bosančizme, ne pa hrvatizme.«

(nasmešek) No, v romanu v resnici uporabljam tako hrvatizme kot bosančizme in srbizme. Srbščine je res manj, ker imam najmanj izkušenj z njo. Mama je iz Hrvaške, oče iz Bosne.

Menda so Srbi, Bosanci in Hrvati dobesedno tekmovali, kdo bo prej izdal roman. Zanimivo, sploh ker se zdi, da je Čefurji raus! tipični primer romana - »izgubljeno s prevodom«.

Ena komponenta jezika se gotovo izgubi. Zdaj je roman že preveden v srbščino, hrvaščino in bosanščino. In povsod roman funkcionira tudi brez fužinščine. Vsak narod, vsako mesto ima pač svoje čefurje, svoje Fužince. Ampak dejansko je vsaka zgodba čefurjev drugačna. Če vzameš Pakistanca v Londonu, je to druga zgodba. Z njihovim jezikom nastane druga zgodba, zato je treba biti previden.

Roman je bil slovenska uspešnica veliko pred ovadbo policije, je pa najbrž res, da je ta prepoved vzbudila zanimanje pri založbah sosednjih držav.

Kaj naj rečem? Gospod Šinkovec je dejansko izumil način, kako promovirati slovenske umetnike v tujini. Dejansko se je o tej aferi prepovedi knjige veliko pisalo v hrvaških, bosanskih in srbskih medijih.

V Leipzigu, kjer sem bil skupaj s črnogorskim pisateljem in albanskim pesnikom, so me spraševali, kako to, vi ste tukaj edini avtor iz Evropske unije, pa imate edini težave s policijo. In sem odgovoril: Morda ravno zato, ker smo v EU, naši policaji berejo. (smeh) Ampak ker smo šele pred kratkim vstopili v EU, berejo samo odlomke, ne pa še celih knjig, kot je to v navadi v Nemčiji. Oba druga avtorja sta se navezala na ta štos, pa sta rekla, da pri njih teh težav ni, ker njihovi policisti niso pismeni.

Kakih deset let starejša generacija ima za vaš roman samo en očitek - da v njem ni Alana Forda.

Alana Forda ni notri iz preprostega razloga - ker ga moja generacija ni brala. (nasmešek) To je ta kultura, ki je izginila. Bral sem kavbojske stripe, pa so še ti izginili. Ogromno stvari, ki so jih poznali deset let starejši, je v devetdesetih izginilo. Konec koncev tudi muzika. Po letu devetdeset so iz obtoka izginili bendi, kot so EKV, Azra, Električni orgazam ... Nikjer jih nisi slišal. Morda dva komada od Bjelog dugmeta pa kakšen Parni valjak, to je bilo pa tudi vse. Ribljo čorbo so pa itak prepovedali.

Kaj ste poslušali kot najstnik?

Ko sem odraščal, je bil na Fužinah aktualen tehno, najbolj obupna stvar, ki so ji kdaj rekli glasba ... V srednji šoli pa smo za himno razreda imeli Bolje biti pijan nego star Plavog orkestra. Ironično - komad, ki sem se ga preobjedel že pri šestih letih, sem moral ponovno v nedogled prepevati kot najstnik ...

Kaj pa turbofolk?

Tudi ta se je razpasel šele z našo generacijo. Slaviša Stojanović mi je pravil, kako je bil kot mulc blazno užaljen, ko si je njegov foter kupil kaseto Lepe Brene. Mi pa smo v bistvu rasli v drugem balkanskem okolju. S teve Pinkom.

Že Grega Tomc je pred leti razlagal, da je v Sloveniji pravzaprav turbofolk ironično postal nekaj, kar so pomenili Pankrti v osemdesetih - alternativa, glasba upora.

Mogoče danes lahko govorimo o uporu, v devetdesetih pa bolj o pribežališču zmedenih čefurjev. Vsakič, ko sem prišel v klub, kjer so vrteli podobno glasbo, sem namreč začutil, prav zavohal neko ogroženost. V Fužinah je bil lokal Bounty, kjer so vsi samo gledali, kdo se bo zadel ob koga in kaj bo to sprožilo ... Ta instantna ogroženost, nesproščenost. Zdaj pa pravijo, da so prav turbofolk žuri edini sproščeni žuri v Ljubljani.

Ste si kdaj kot »pravi čefur« iz vašega romana v avtu na glas navili Ceco in odprli šipe?

Ne, Cece si pa res nisem.

Ker to ne bi bilo politično korektno?

Sem iz partizanske družine in na Arkanovo ženo je bil vedno embargo. In dejansko nisem bil nikoli mahnjen na turbofolk. Seveda je bil teve velikokrat nastavljena na Pinku, vendar bolj v večnem čakanju na stare lepe narodne komade, ki jih na Pinku skoraj nikoli ne dočakaš.

Menda na literarnih gostovanjih in zabavah poskrbite za reden repertoar sevdalink. Katero sevdalinko najraje zapojete?

Voljelo se dvoje mladih ... Morda zato, ker je ena prvih, ki sem jih slišal. Mislim, da se sevdalinke počasi vračajo, postajajo world music, zdaj jim rečejo bosanski fado.

Kdo je kriv, da je iz filmskega scenarija najprej nastala literarna uspešnica?

Najbrž tudi ministrstvo za kulturo, ker je takrat ustavilo celotno filmsko proizvodnjo. (nasmešek) In ker nisem imel nič za delati, sem potem iz scenarija začel pisati roman. Pravzaprav je iz enega dela tega scenarija potem nastala knjiga. Najprej knjiga, potem predstava, zdaj gremo še enkrat na sklad.

Po neverjetnem uspehu knjige Čefurji raus! očitno ne bo večjih težav z realizacijo filma, če smo vsaj približno normalna država?

Ampak nismo vsaj približno normalna država. Vsaj na filmskem področju nismo niti približno normalna država. Če bi bili, ne bi vsakih nekaj mesecev izbirali novega direktorja filmskega sklada in ne bi dvajset let zaman vzpostavljali kontinuirane produkcije.

V kateri fazi je zdaj film?

S producentom Francijem Zajcem smo scenarij dali na skladov razpis za razvoj projekta - in zdaj čakamo. Čakamo na novega direktorja ali direktorico.

Ovadba z vrha policije se je nam, ki smo to spremljali iz medijev, zdela absurdna, surrealistična. Vi pa ste kasneje priznali, da vas je enkrat vmes postalo strah.

Najprej sem tudi sam mislil, da je to samo dober štos. Da gre za par užaljenih policajev. Sploh pa zaradi same ovadbe, ki je bila res napisana kot štos. Ko sem jo bral pravnikom, so se iz srca smejali. Potem pa prideš tja na policijo in na mizi leži dosje, na katerem piše Vojnović, in to z velikimi dizajniranimi, 3D-črkami. In spodaj - vlagatelj ovadbe: generalni direktor policije. In potem se zavedaš, da to mogoče niti ni več smešno.

Zanimivo je to, da ko sem narekoval svojo izjavo in v njej omenil ime Marka Ðorđića, je policist na tipkovnici zelo dolgo iskal črko Đ. In medtem ko ga čakam, mi v opravičilo reče: Saj veste, zelo redko uporabljamo te črke. In tako sem izvedel, da govorice, da so čefurji najbolj pogosti obiskovalci policijskih postaj, niso nujno resnične.

Se vam je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal kaj oglasila, je prebrala vašo knjigo?

Ne vem, nisva govorila. Mi je pa poslala čestitko po Prešernovih nagradah. Ona in Janez Janša, za kar se obema zahvaljujem.

Je nagrada Prešernovega sklada prišla prehitro?

Najbrž je, ja. Ko smo skupaj z nagrajenci prišli v Lili Novy, kjer naj bi se srečali s Türkom, Pahorjem in drugimi pomembneži, sem garderoberju hotel dati plašč, pa mi je prijazno rekel: Veste, to je pa samo za nagrajence.

Na televiziji ste se v nasprotju z drugimi nagrajenci, ki so resno strmeli na oder, vi nedolžno zmedeno ozirali naokrog ...

(smeh) Najbrž se nisem počutil ravno najbolj domače. Kaj pa vem, nikoli nisem razmišljal o Prešernovih nagradah. Kot mulc pač razmišljaš o oskarjih, o lepih ženskah v lepih oblekah in vsem, kar paše zraven, o Prešernovih pa res ne. A potem prideš tja in začutiš, da je to neka velika stvar, in ti postane čisto všeč, da si del tega.

In zdaj ste med favoriti za kresnika?

Jaz osebno bi najraje, če bi se vse to dalo prestaviti za kakšno leto ... (nasmešek) Po tisti Prešernovi pa po tej aferi s policijo sem se komaj ujel na ustaljene tirnice ...

Ustaljene tirnice? Hočete reči, da ta »zvezdniški moment« - v slovenskem smislu - lahko tudi zmede mladega človeka? Sploh pri nas, kjer pisatelji, ki veljajo za pisce kakovostne literature, nimajo skoraj nikakršne medijske pozornosti.

Hvala bogu, da je to slovenski zvezdniški moment. Če se že pojaviš na televiziji, ti to ne spremeni življenja. Razen tega, da ti medicinska sestra bolj nežno previje koleno.

Bretu Eastonu Ellisu je prvi roman Manj kot nič pri enaindvajsetih obrnil življenje na glavo. Tako zelo, da je kasneje napisal polavtobiografski roman o svojem propadu Lunar Park.

To so pač druge razsežnosti. Pri nas je drugače. Zadnjič, ko sem odšel po jogurt in rogljiček in je prodajalka povedala ceno, sem ji rekel, da super, da imam ravno drobiž, nekaj več kot dva evra. Nakar me ogovori gospa, ki je stala v vrsti za mano, in me vpraša, ali sem jaz Goran Vojnović, nato pa mi reče: »Povsod vas spremljamo, po časopisih, po radiu in po televiziji. Vi imate pa samo dva evra.«

Srečno pot, Nedim!, kratki film, za katerega ste napisali scenarij, režiral pa ga je vaš kolega Marko Šantić, je pred leti dobil glavno nagrado sarajevskega festivala za najboljši kratki film. Idejo ste menda dobili - v črni kroniki?

Ja, našel sem vest o dveh državljanih BiH, ki sta se zaradi birokracije zataknila na italijansko-slovenski meji, medtem pa je bolni potnik umrl. Zgodba me je preganjala, dokler je nisem napisal. Dvanajstminutni film o dveh bratih, Bosancih, eden od njiju umira za rakom, ki se vračata domov v Bosno, da bi umirajoči zadnje dni preživel v svojem družinskem krogu. Na mejnem prehodu Ljubelj ju ustavita slovenska carinika in od bolnega potnika zahtevata vizum, a ga nima.

Mislim, da je bil Sretan put, Nedime! najboljši scenarij, kar sem jih napisal - in da se je super ujel z Markom in njegovo poetično dušo.

Zakaj ga niste režirali sami? Nimate tako poetične duše?

(nasmešek) Najprej sem imel tak namen. Odnesel sem ga na televizijo in je tam obležal v nekem predalu. To so ti čudežni televizijski predali, kjer bi izginil še scenarij za Botra in kjer še danes leži kar nekaj mojih stvari, medtem ko me oni prosijo za nove tekste.

Marko Šantić je ravno takrat iskal temo za film in sva se hitro zmenila. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi ta scenarij zrežiral sam.

Še vedno se mi zdi nenavadno. Da ste vi režiser in da nekdo drug realizira vaše vizualne ideje?

Ta izkušnja se mi zdi dobra za vsakega režiserja. Jaz sem imel, recimo, pet koncev, ki so čisto v redu funkcionirali, dokler nisva našla šestega, ki je funkcioniral Marku. Meni je bilo zelo zanimivo videti, kako se lahko moje ideje izpeljujejo tudi drugače.

Film je pobral kup nagrad, med drugim srce Sarajeva, in bil nominiran za evropskega oskarja ... Čefurji raus! je iz nerealiziranega filmskega scenarija postal literarna uspešnica. Ste se vprašali, ali morda bolje pišete kot režirate?

Tudi možno. Pred to knjigo sem naredil nekaj filmčkov, ki niso bili tako odmevni, čeprav sem dobil dve študentski nagradi. S to zgodbo se je vse nekako poklopilo. Kaj pa vem. Morda sem res bolj pisatelj kot režiser.

Morda ste pa pesnik? Žal nič ne vemo o vaši prvi pesniški zbirki Lep je ta svet, ki ste jo izdali v samozaložbi ...

Tisto je bilo bolj hormonsko ukvarjanje s poezijo kot zaresna poezija.

Kako pa to veste? Ste sami tako samokritični, vam je to kdo rekel?

Saj veste, pri sedemnajstih letih je težko kaj drugega kot hormoni. (nasmešek)

Ni nujno. Rimbaud je prav pri teh letih napisal največje pesnitve.

Ne vem, najbrž sem takrat čutil, da je moja športna kariera v zatonu in da je treba poiskati drug kanal za to energijo ... »Dogajalo« je pač.

Bi lahko rekli, da ima človek vsaj en vrhunec v življenju in da ga vi doživljate prav zdaj?

Kaj pa vem. Mislim, da so pozna dvajseta morda najbolj kreativna leta. Ogromno velikih del je bilo narejenih prav v tem času. Konec koncev je Orson Welles Državljana Kana režiral, ko je bil star 26 let.

Že sumim, da boste tako kot Welles kar vi sami odigrali svojega junaka v čefurjih Marka Ðorđića.

Sicer vem, da sem videti mlajši, kot sem, a sem vseeno upal, da ne ravno sedemnajst let. A vidim, da sem se motil.

Katera zgodba je bila odločilna, da se je sprožil roman Čefurji raus?

Ni bila samo ena zgodba, bilo je ogromno zgodb. Hodil sem na osnovno šolo v Fužinah in tam sem se srečeval z mnogimi zgodbami, ki krožijo med ljudmi. Spremljal sem ljudi od otroštva, spoznaval njihove družinske zgodbe. En moj sošolec je bil, recimo, razredni problem in se je selil iz enega razreda v drugega, dokler ni očetu prekipelo. Potegnil ga je iz slabe družbe in so šli vsi skupaj nazaj na Kosovo. Danes je to zelo fejst fant, ki dela v gradbeništvu in sam prizna, »da ga je fotr rešil«.

Neki drug fant pa je bil povsem navaden učenec, ne spomnim se, da bi se kdaj stepel s kom, a njegova družinska zgodba se je obrnila tako, da je danes za njim razpisana tiralica Interpola.

Te zgodbe so res inspiracija ... In potem vzameš košček in ga zmešaš z drugo zgodbo, malo prirediš ...

No, katera zgodba v romanu je vam še vedno najbliže?

Kaj pa vem. Poskusil sem se vživeti v svojega junaka podobno, kot se igralec vživlja v lik, hotel sem začutiti njegovo zgodbo, začutiti vse njegove emocije. Kadar pišem dialoge za film, si jih govorim na glas, ker hočem, da zvenijo, da so živi. Podobno je bilo pri romanu; poskušal sem govoriti, kot bi zgodbo nekomu pripovedoval, spravljal sem se v različna čustvena stanja ... tako sem vse te zgodbe na neki način doživel.

Težko bi katero izpostavil, res. Tudi zato, ker poznam širše ozadje, iz katerega so se vse te zgodbice rodile in ... so mi res vse blizu.

Roman Čefurji raus! je živ, poln smeha, bolečine; vaše kolumne pa so družbenokritične kolumne intelektualca, ki razmišlja o svetu. Ste namerno hoteli spremeniti medijski imidž, ki bi ga lahko dobili s čefurjem, ali taki ste?

Tak pač sem. Na prvi pogled najbrž res nisem tipični čefur. Pa tudi na drugi ne.

Gotovo imam nekaj tega, kar je v romanu, tudi v sebi, nisem pa tip, ki bi imel potrebo to kazati navzven. S svojim čefurstvom sem čisto zadovoljen, če lahko jaz izberem, kdaj bom čefur. Ni mi treba naviti muzike na ves glas, da bodo vsi vedeli, kako se imam fajn ...

Na literarno-filmskem gostovanju vas je menda nekdo iz publike vprašal, ali se imate za čefurja, pa ste odvrnili, da ste »odličnjak«.

To je bil interen štos. Cvitkovič, ki je tam predstavljal svoj film, se je en večer napil in me je začel zafrkavati: »Ma ti nisi noben čefur, ampak odličnjak.« Na zadnjem večeru se je naučil stavek v poljščini - in se sredi literarnega večera oglasil iz publike: Pan Vojnović, ste vi čefur?

In potem sem rekel: Ne, jaz sem odličnjak. (smeh)

Kako si razlagate, da so najbolj popularni liki na naših televizijah - Veso v Teatru paradižnik, ki se je potem preselil v Našo malo kliniko, pa recimo čistilka Fata, ki še zdaj gostuje predvsem kot Fata ... Ali zato, da se Slovenci smejemo, res potrebujemo samo lik z balkanskim naglasom?

Pri vseh teh likih je šlo za zelo površen pristop - smešen naglas in neka preprosta kmečka logika. Veso je postal kompleksnejši lik, ker je Šugman dober igralec in se je s tem likom veliko ukvarjal. V večini primerov pa je bilo dovolj že to, da je nekdo govoril z naglasom.

Naj vprašam drugače: ali Slovenija po vašem mnenju potrebuje to injekcijo kreativnosti, ki prihaja z Balkana; ne nazadnje večina umetnikov, ki so prišli k nam, od Branka Ðurića so Saše Lošića, poskrbi za tako kreativne kot komercialne presežke?

V Sloveniji se radi distanciramo od Balkana, nočemo si priznati tega, kar je v nas, ampak se raje pozicioniramo v Evropo. Potem pride nekdo in nam pokaže, da to nosimo v sebi in da je to dragoceno. In mi se navdušujemo, a se vedno znova sprašujemo, zakaj smo se navdušili. Enkrat bi si morali priznati, da smo tudi mi Balkan, da nam je to všeč. Švedi Balkana ne morejo začutiti tako kot mi in škoda je, da ne znamo tega izkoristiti v kreativne namene.

Če bi vas zdaj spraševala za popkulturno izkaznico - bi mi hitreje našteli tri najljubše režiserje ali tri najljubše pisatelje?

Tri najboljše košarkarje. (nasmešek)

No?

Michael Jordan, Toni Kukoč, Dejan Bodiroga.

Režiserji in pisatelji si delijo šele drugo in tretje mesto?

So pač prišli kasneje. Blizu mi je estetika gruzinskega režiserja Otarja Iosselianija pa Tajvanca Hou Hsiao Hsiena, od Balkancev pa ima posebno mesto Slobodan Šijan. Med pisatelji nosi štafeto Meša Selimović, od sodobnih eksjugoslovanskih avtorjev pa Miljenko Jergović ... Pri Slovencih pa brez dvoma Lojze Kovačič.

Če si sposodim naslove poglavij v vašem romanu, »nekakšnem vodniku po Fužinama za telebane«, kot je zapisal Matej Bogataj. »Zakaj so čefurke največji monstrumi?«

Čefurka v Sloveniji in ženska v patriarhalni družbi, to je ubitačna kombinacija. Še podivjani hormoni in smo tam.

»Zakaj čefurji ne govorijo o seksu?«

Ker se je laže pogovarjati o politiki, o fuzbalu, ker je laže, če ne vpletaš sebe in svojih osebnih težav, svojih napak.

»Zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu?«

Ker je »bit čefur u prolazu« najbrž laže kot biti čefur na mestu.

Zdaj sem prvič slišala, da se šalite, in to z naglasom.

Saj lahko nadaljujem, če hočete ... Če si s Fužina, pol pač veš mešat tu slovenštinu pa bosanščinu, da pol rata ful en taki jezični bučkuriš, k je tko mal smešan za poslušat, a ne. (smeh) Sam se pogosto hecam tako, drugače pa kar strogo ločujem oba jezika.

Zdaj sva pri jeziku. »Lep, a neuporaben« ste dali naslov eni svojih kolumen, kjer pišete, da v slovenskemu jeziku pogrešate duhovite skovanke, domiselne besedne zveze in pesniško navdahnjene prispodobe, ki bi nadomestile že na smrt dolgočasne fraze, kot so »globalna finančna kriza«, »tranzicijski tajkun« ...

Sam sem to prvič opazil, ko sem spremljal ameriško košarko. Tam novinarji vsak dan izumijo vsaj par novih izrazov ... In ko gledaš prenos tekme, se zraven naučiš še pet novih izrazov, ki si jih je komentator tisti hip izmislil. Zadnjič je nekdo zakucal (torej dunk v angleščini) in je komentator navdušeno vzkliknil: »That was ridunkuolous!« In teh izrazov ne ustvarjajo njihovi toporišiči, ampak novinarji, ki prav tekmujejo, kdo bo bolj izviren in duhovit.

Pri nas očitki letijo predvsem na hrvatizme, anglizme ...

Ne vem, zakaj bi se sploh branili, da uvažamo besede iz Hrvaške, Srbije, Avstrije, ZDA ... od nekod pač moraš uvažati. Saj govorimo živi jezik. A se bomo zmenili, da nove izraze uvozimo iz portugalščine, ki je nihče ne zna? Jemlješ pač iz jezikov, ki jih poznaš.

Se vam zdi, da kdaj »pahorjujete« (besedo je izumil pisatelj sam in pomeni neutrudno, spoštljivo in skeleče nežaljivo čvekanje, op. p.)?

Tudi kdaj. Včasih me pač zanese in nakladam in nakladam. Problem je, ker se sam sebi zdim pameten, ljudje okoli mene pa so preveč vljudni, da bi me prekinili. Morda ima Pahor isti problem in je tudi on obkrožen s preveč obzirnimi sodelavci.

Ali so na literarnih večerih razočarani, ker pričakujejo nekega literarnega Vesota ali vsaj dvojnika junaka romana Marka Ðorđića, pa potem pride urejen, prijazen, preresen fant?

No, starejše gospe, ki hodijo na literarne večere, so zelo zadovoljne, ko vidijo prijaznega in urejenega fanta. (smeh) Ne vem pa, ali sem preresen. Mislim, da me moji bližnji ne bi ravno opisali kot takšnega. Vsaj upam, da ne.

Zakaj ste se sploh odločili za študij režije?

Imel sem potrebo po kreativnosti. Pa sem si rekel, če sem že čefur, bom pa še umetnik ... Nimam kaj zgubiti. (smeh)

Se šalite?

Niti ne. Ko sem prvič pomislil, da bi bil režiser, je moja mama rekla, ti ne moreš biti režiser, režiserji morajo veliko brati, ti pa nič ne bereš. Ko sem treniral košarko, priznam, nisem prebral niti ene knjige. Sedemkrat na teden trening pa tekme. Šele konec tretjega letnika gimnazije sem začel zares brati.

Še vedno niste odgovorili, zakaj prav režija?

Filmi so mi bili všeč. Moja mama je iz Pulja, moj dedek je igralec, in kadar smo bili tam, smo viseli v areni in gledali partizanske filme. Film je bil vseskozi prisoten. Takrat sem obsedeno gledal balkanske filme, a resno se s filmom vendarle nisem ukvarjal. Ko me je na sprejemnih na AGRFT Klopčič vprašal, kdo je Fellini, sem odkrito rekel, da ne vem, da pa Kusturici pravijo balkanski Fellini.

Zdaj ste pa verjetno fen Amarcorda in Dolce vite?

Amarcord že, Dolce vita pa ni moj tip filma, ta dekadenca in glamur ... Bolj mi je blizu italijanski neorealizem, kot recimo Tatovi koles.

Čudno, da o »ustvarjanju filma« ne govorite s strastjo, kakršne smo vajeni pri večini drugih mladih režiserjev.

Nisem tak človek, ne znam pokazati strasti in navdušenja. Nimam tega, da bi vse svoje sile položil v eno samo stvar in bi se mi sesul svet, če je ne bi realiziral. Kar bo, bo. Ne vem, ali sem tako vzgojen ali so me tako naučili. Nikoli si nisem rekel, da nekaj moram. Nekaj me je pač gnalo naprej.

Bo težko drugi roman postavit ven iz Fužin?

Težko, ja. Še vedno bodo Fužine, ampak precej širše. V Čefurji raus! sem se omejil na en del čefurske populacije, zato mnogi mislijo, da je Marko Ðorđić prototip čefurja. Pa seveda ni. Je še cela paleta drugih.

Prav zadnjič sem razmišljal, da če so vsi čefurji profesorji, zdravniki, igralci, režiserji in športniki postali Slovenci, potem so čefurji res samo še roparji menjalnic. V smislu, če jaz nisem čefur, pa Dušan Jovanović ni čefur, pa Ðuro ni čefur, pa Janković ni čefur, pa Zahović ni čefur, potem so čefurji samo še liki iz črne kronike.

Mimogrede, oče je iz Bosne, pravite. Iz Sarajeva?

Ne, iz Visokega. Izpod piramid. (nasmešek)

In kaj pravi na te piramide?

Mislim, da nihče ne verjame, da je res kaj na tem. Je pa super, da se nekaj dogaja. Bosanci pravijo, naj kar oni iščejo in raziskujejo dvajset let, pa tudi če na koncu ugotovijo, da niso prave ...

Če si Makedonci lastijo Aleksandra, zakaj si Bosanci ne bi piramid?

Tudi Slovenci bi se morali polastiti česa. Recimo Joycea. Se je vsaj ustavil tukaj.

Zdi se, da se vam je v naročje usulo vse, kar si lahko želi mlad, ustvarjalen človek. Je še kaj, kar si »strastno« želite v tem trenutku?

Potovanja. V Kambodžo, Laos in Vietnam. Najraje bi se usedel na letalo in šel. Trenutno bi to najbolj potreboval. Sicer pa mi je tudi tako čisto fino. Kar zadovoljen sem s svojim življenjem. Moja edina travma je, da bi rad igral košarko, pa ne morem, zaradi poškodovanega kolena.

Iz tiskane izdaje Sobotne priloge