Grandiozen minimalizem

Kavarna ljubljanskega hotela Union je bila premajhna za vse, ki so si želeli ogledati in seveda slišati zgodovinski dogodek - premierno in unikatno izvedbo minimalističnega dela klasične glasbe In C ameriškega skladatelja Terryja Rileyja. To je bil prvi in zato tudi še brezplačen koncert v okviru serije Zadnje srede v kavarni hotela Union, ki jih bo s programom do aprila prihodnje leto polnil Chris Eckman.

Da gre za precej nenavaden minimalizem, je pričala že številčna zasedba 17 glasbenikov in ene glasbenice. Gneča je bila tako na odru, ki so ga morali podaljšati, pa je še bil premajhen, kot med občinstvom. Ločnica med izvajalci in občinstvom je bila zabrisana.

Delo klasičnega skladatelja Terryja Rileyja temelji na 53 delih, frazah, ki vsebujejo od dveh do osmih not, ki jih glasbeniki po lastnem občutku in volji odigrajo hitro ali počasi in v kakršnem koli zaporedju želijo. Delo, ki je narejeno v C-duru, tako da so izvajalci zelo svobodni pri interpretaciji, je v bistvu poklon klasični glasbi in njena smrt. Klasični glasbi vrne svobodo interpretacije, ki so jo proti koncu 19. stoletja povsem pregnali.

Ne gre toliko za improvizacijo, ker morajo glasbeniki vendarle igrati zapisane note, se pa lahko demokratično odločajo, kdaj jih bodo igrali, v katerem zaporedju in s kakšno hitrostjo in intenzivnostjo.

Čeprav so napovedi obetale veliko merico dvoma, pa se je 18 izjemnih glasbenikov na trenutke zelo ujelo v skladbi, ki so jo sicer prej preigravali na vaji, vendar je to skladba, ki se je ne da vaditi, kajti tako ali tako vsakič zveni drugače. Verjetno je eden od približkov takemu konceptu računalniški program napisan v času, ko še ni bilo računalnikov, Johanna Sebastiana Bacha Umetnost fuge, ki so ga Laibach predstavili v digitalizirani obliki.

Izvajalci so skladbo izvajali razgibano, drzno in so delovali kot glasbeno-izvajalski organizem, ki je imel neko notranje sebi lastno gonilo. Na trenutke je zvenelo zelo podobno glassovskemu minimalizmu. Ker je to zelo demokratičen koncept interpretacije, so morali glasbeniki seveda uporabiti precejšnjo mero samokontrole. Morali so, in to so počeli zelo pozorno, tudi poslušati druge. To pa glasbenikom, med katerimi so bili tudi Boštjan Gombač, Polona Janežič, Vasko Atanasovski, Blaž Celarec, Žiga Golob, Bojan Cvetrežnik, Andraž Mazi, Janez Dovč, Dejan Lapanja, Primož Fleischman in Uroš Rakovec, ni bilo težko, kajti mnogi so že med sabo sodelovali v različnih kombinacijah. Fraze skladbe In C so si podajali, jih skupaj krepili in opuščali, tako da je skladba rasla in usihala. Odločili so se, da jo izvajajo eno uro in so tem izrednim dogodkom navdušili zbrano občinstvo.

Z zbiranjem prostovoljnih prispevkov so v klobuku zbrali 60 evrov, od teh bo šlo 110 evrov Sazasu.