Grkinji močnejši od »vizualne opere«

Operacija: Orfej in pevski večer v ciklu Glasbene mladine sta zelo različna zaporedna dogodka, povezana z opero (brez ovinkov: v prvem primeru je povezanost zgolj deklarativna). Če ju damo na tehtnico, dobimo izid, ki ni tako redek v kulturnem obratovanju: velikopotezno (glasbeno-scenski projekt) se izkaže za nepomembno; drobno in serijsko (recitalček Mladi mladim) pa za iskreno in substančno.

Gostujoča Operacija je zabloda Cankarjevega doma in si komajda zasluži komentar. Eden tistih projektov, ki so mogoče videti zanimivi na papirju, tj. v podnaslovilnih klasifikacijah (»vizualna opera«) in v samoorisih (»opera 21. stoletja, ki raziskuje globlje pomene starodavnega mita« ipd.), v materialnosti pa se takoj izčrpajo in razberejo kot povrhnjica brez vsebine. Ime odrskega kolektivnega nosilca - »mednarodnega laboratorija za uprizoritvene umetnosti« - je tokrat dobesedno omen. Hotel Pro Forma.

Predstava v zasnovi in režiji Kirsten Dehlholm ni opera in tudi ne govori o njej (o nobenem njenem aspektu). To je prema verižna lepljenka izbranih Cageevih vokalnih skladb in posebej za projekt skomponiranih pesmi(c) na kopalniško vse-in-nič-govorečo poezijo (»Ob udarcu glasbenih vilic lobanja zapoje na podstavku iz kosti« ipd.) Boja Holtna, ki navrže še Gluckovo Orfejevo arijo v, milo zapisano, trivialni priredbi. Holten seveda neogibno zajeda, posiljuje in izničuje Cagea. Takšna antidramaturgija je z odra pospremljena z gibnimi in lučnimi ilustracijami, ki si v gledališkem listu kar same pripisujejo poglobljeno (medpomensko, meddimenzijsko, predzavedno sugestivno) vlogo, čeprav je v njih razbrati kvečjemu »idejo« gole odrskotektonske globalne sheme.

To je vse. Človeku je žal za glasbene izvajalce, za brezploden trud solo pevke Baibe Berke, barvito registrirane oz. zveneče, ter Latvijskega komornega zbora (dirigent Kaspars Putnins), katerega čistine (npr. v Cageevem kalejdoskopskem sferičnem harmoniju) in zlitine so bile obsojene na pomensko amputiranost.

Pevski večer v za ta namen razmeroma suhem ozračju Kluba CD sta oblikovali Zinovia-Maria Zafeiriadou in Katerina Roussou ob spremljavi pianista Marka Hribernika, spremenljivega tako v muzikalnosti (v razponu od precej avtomatistično nošene baročne motorike do lepo amortizirane in rapsodično valujoče nasičene akordike v grških umetnih pesmih, avtohtoni posebnosti tokratnega programa) kakor v občutku za pevski dih (nezgoda ob koncu Filinine poloneze, s prezgodnjim kadenčnim vpadom idr.).

Zinovia-Maria Zafeiriadou in Katerina Roussou sta za našo AG dokaj nenavaden pojav - grški specializantki (pri Alenki Dernač Bunta). Prva je izpopolnjevanje že končala in v zadnjih letih večkrat pokazala svoje nadpovprečne danosti visokega in lahkega soprana. Njen tokratni vrhunec je Donizettijeva Linda, sladko naivno obarvana že v recitativu in sploh uležana v pevkinem grlu, že zaradi poskočnosti kantabila, ki ga sopranistka stakatno krasi z domišljijsko svobodo. To je, - če kaj, Zinovia: sij kristala oz. bleščic. Manj pa voljnost vezave in jedrna definiranost girata; v gestiki tovrstne narave steklasta struktura neha biti adut in se nakazuje kot predmet nadaljnjih dodelav, za še bolj zaokroženo organskost zvenskega izraza.

Mezzosopran Katerine Roussou je presenetljiva kombinacija voluminoznosti in fleksibilnosti; uren, suvereno nastavljen tudi v izpostavljenem območju rossinijevske konice, potencialno skratka široko repertoarno razprostrt. Naraven smisel za interpretacijske postavitve je takoj opazna pevkina lastnost; razvidnost virtuoznega petja je zavidljiva (ne sicer stoodstotna). Po Angelininem rondo-finalu, slišanem v sredo s K. Roussou, bi se gotovo spomnil na pevko, če bi uprizarjal Pepelko.

Iz recitalskega vokalnega sobivanja se mi je utrnilo, da mezzosopranistki deloma manjka tisto, kar sopranistko mogoče še pretirano določa: lesketajoči se rob. Vsebnost sicer neenakomerno prisotne hrapave sredice, ki pri Roussouovi občasno rahlja frazni napon, bo najbrž sčasoma mogoče zmanjšati.

Iz torkove tiskane izdaje Dela