Harmonika je resen inštrument

Harmonikar Marko Hatlak s svojo harmoniko daje močan pečat tako zasedbi TerraFolk, ki izvaja zelo razgibano mešanico glasbenih žanrov, kot tudi zasedbi Funtango, specializirani za vse odtenke tanga, ter interpretacijam klasične glasbe. Drevi bo kot ob 19.30 v ljubljanskem Cankarjevem domu nastopil skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Enom Shaom v prvem koncertu nove sezone abonmaja Kromatika. Marko Hatlak pa je nedavno izdal samostojni prvenec Music For Accordion (Klopotec), o kateri nam je spregovoril z enako strastjo, kot igra harmoniko.

Je Music For Accordion šele drugi samostojen album?

Ljudje me sprašujejo, kako to, da nimam več posnetih albumov. Odločil sem se, da bom delal bolj čiste izdelke, zato sem prejšnjega s skupino Funtango posvetil Astorju Piazzolli, ki je moja velika inspiracija.

Ta pa je spomin na desetleten študij na dveh fakultetah v Nemčiji, v Weimarju in Würzburgu. Posvečen dvema profesorjema, ki sta mi izbila iz glave predsodek o harmoniki kot o ljudskem inštrumentu. Zavedel sem se, da je to nek nov inštrument, ki ima izredno lep inovativen zvok tudi v 21 . stoletju, kjer skladatelji skorajda znanstveno pristopajo k instrumentom in iščejo neke še neraziskane kombinacije.

In osnovna značilnost vašega novega albuma je ...?

Ta album vsebuje izključno sodobno glasbo za klavirsko harmoniko.

Prva skladba je Antiodromea mladega švedskega skladatelja Henrika Ajaxa, ki jo je napisal prav zame. Naslednja skladba je Music for Accordeon Joachima Krebsa, profesorja, ki poučuje v Freiburgu v Nemčiji kompozicijo, elektronsko glasbo in je v 70. letih prejšnjega stoletja deloval kot eksperimentator z novimi zvoki. Pravi, da njegova takoimenovana »živčna muzika« zanj zveni povsem normalno. To je njegov glasbeni izraz, ki ga ustvarja in daje poslušalcem nek nov estetski pogled.

Je take skladbe težko zaigrati?

Skladba je zelo ekstremna, resnično težka, ne le težka za igranje, temveč včasih tudi težka za poslušanje, ker je tako zelo intenzivna.
Pri tej glasbi gre velikokrat za ekstreme, za resnične ekstreme. Ko moraš nekaj zaigrati naglas, moraš to narediti do konca, tu ni nobenega kompromisa. In v naslednjem trenutku, ko nastopi tišji del skladbe, mora biti interpret sposoben v trenutku preklopiti.

Ko poslušamo glasbo na albumu ne zveni kot, da sem jo celo leto vadil, vendar sem jo. Tudi ti prehodi in menjave registrov so vkomponirane v interpretacijo. Zamenjam ga točno v tistem trenutku, da gre skladba naprej.

In mojster avantgardne glasbe John Cage?

Tretja skladba Dream velikega ameriškega avantgardnega skladatelja Johna Cagea je bila napisana za klavir, kjer se veliko poigrava s pedalom. Pedal pri klavirju namreč podaljša zvok tonov in če držimo pedalo in igramo tone, dobimo preplet tonov, ko vsi zazvenijo hkrati.

On se je poglabljal v zen budizem in meditacijo. Mogoče je ta skladba na nek način ena meditacija, zato nosi naslov Dream (Sanje) in ne Nightmare (Nočna mora). Ta skladba je v popolnem nasprotju s prvima dvema skladbama, je kot nek vdih pred zadnjo pesmijo. To je skladba, ki je napisana v tonih, ki se prekrivajo na obeh manualih harmonike, na klavirskem in basovskem. Če zaigram isti ton z obema, bosta tona zvenela dlje, kot pedalo. Tako delam oblake tonov, da bi približal občutek klavirskega pedala.

Vendar je Cage naredil odločilen korak onkraj zapisane glasbe in korak naprej od glasbe kot take.

Cage je veliko pozornosti namenil tudi temu, da je okolje, v katerem se izvaja glasba, del skladbe, in ne le suh zvok inštrumenta, kakšnega imamo v glavi zaradi vseh posnetkov, ki so se delali tako, da se ne sliši mehanike inštrumentov in dihanje izvajalca.

On je napisal tudi znamenito skladbo 4.33 za solo klavir, v kateri se ne izvaja niti ene note, s tem želel dobiti zvoke iz dvorane, saj je tam sedelo vedno drugo občinstvo.

In tej ideji sva skušala slediti s snemalcem Iztokom Zupanom, s katerim sva tudi izdala ta album. Prve tri skladbe sva posnela v cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngobu, ki je ena akustično najlepših cerkva pri nas. Mikrofone sva postavila tako, da so bili bližje harmoniki, na posnetku pa se slišijo tudi vsi zvoki, ki jih proizvajata harmonika in izvajalec.

In zadnja skladba Uroša Rojka Bagatele 1-4?

Kot sem dejal, je skladba Johna Cagea Dream nek vdih, pred finalno skladbo na albumu, ki jo je napisal Uroš Rojko. To je skladatelj, ki je resnično vreden vseh pohval. Tudi on deluje v Nemčiji in je prav z mojim zadnjim profesorjem Stefanom Hussongom ustvaril močno sodelovanje, tako da je nastalo veliko skladb za koncertno harmoniko, ki sodijo v sam vrh resne harmonikarske literature.

Skladbe so resnično težke, tako tehnično, kot zvočno. Harmonije so včasih tako polne trenj, da moraš biti pripravljen na to, da jih izvedeš kontrolirano, da ne ponoriš. Kaos, ki se pojavlja v okolju kjer živimo, je del našega življenja. Kaos je v današnjem času tudi postal del umetnosti in Uroš Rojko je skozi te štiri Bagatele pokazal to različnost.

Sicer pa ... Težko je govoriti o teh skladbah, treba jih je slišati. Te skladbe je po moje težko razumeti, če prej nisi poslušal veliko Bacha, Mozarta, Šostakoviča in Wagnerja.

Zadnja skladba je bila napisala za klavirsko harmoniko in klavir.

Pri skladbi Uroša Rojka je igrala vrhunska japonska pianistka Miho Maegaito, ki je prišla v Würzburg na študij sodobne glasbe. In ta gospodična je naravnost inspirativna, z neverjetnim občutkom japonske urejenosti in perfekcionizma igra vsak ton posebej. Vem, da ne bi mogel te skladbe tako dobro posneti, če ne bi bilo nje. Če sem jaz v skladbe prinašal, recimo temu, strast, je bila ona protiutež, prizemljitev.