Herkul na razpotju

Jane Štravs: American Express
Bled, Galerija 14
25. 9.-25. 10. 2009

Umetnik, za nekatere le modni fotograf, je emblematična figura sodobne slovenske fotografije.

Tako je Jane Štravs označen na eni od spletnih strani, posvečenih (tudi) njegovemu opusu. Citat zelo jasno opozarja na dvojno breme, ki si ga je umetnik uspel naložiti v približno dvajsetih letih delovanja. Kot »le« modni fotograf (očitno je to pri nas zaničevanja vreden poklic, sicer boljši od zvodnika, a le nekoliko) je seveda najbolj znan, predvsem ker je na tem področju razvil takoj prepoznaven slog, ki je hkrati cool in glamurozen. (Slovenščina je pač bogat jezik.) Emblematičen je iz raznih razlogov, najprej zato, ker je v osemdesetih letih dokumentiral ljubljansko underground sceno, ki si je v duhu desetletja sicer vneto in končno uspešno prizadevala postati kolikor je le mogoče aboveground; to je - najbolj očitno z leta 1993 v Moderni galeriji postavljeno retrospektivo - uspelo tudi Štravsu.

Ob vsem tem pa se zdi, da hoče avtor z blejsko razstavo ubežati standardnim oznakam. Na njej predstavljena dela niso niti cool niti glamurozna niti underground (razen kakšnega, ki je to dobesedno, kar pa seveda ne šteje). Marsikateremu gledalcu se bodo zdela nenavadna tudi zato, ker temeljijo na starejših tradicijah, tako slovenskih kakor širših - in glede na tematiko razstave logičnih - ameriških, predvsem na izročilu naturalistične in v tem okviru tako družbenokritične kakor včasih tudi impresionistične fotografije. Nekatera od njih zaznamuje tudi za Štravsa značilno rahla ironija kot tisti element, ki skupino najbolj opazno povezuje z njegovimi starejšimi deli, predvsem s portreti. (Ali so ironijo opazili tudi portretiranci, ne vem, domnevam pa, da je niso - je pa ta poudarek tisti, zaradi katerega so Štravsovi portreti resnično emblematični.)

Seveda je ironičen tudi naslov razstave. V tej zvezi Marina Gržinić v uvodnem tekstu kataloga govori o trenutni gospodarski krizi, vendar se mi zdi, da so Štravsova dela bolj kakor preroška napoved (fotografije so nastale leta 2006) odmev tiste neprestane krize, ki je conditio sine qua non »American way of life«, verjetno najbolje pa jo poznamo iz takšnih in drugačnih pesmi. Neprestana kriza je tudi poudarjena stalnica newyorške mitologije, torej mitologije mesta, ki je drugače poudarjeno samozadovoljno in se ima za edinstveno celoto, ločeno od Amerike ter od drugega sveta. To prepričanje, čeprav se je Štravs včasih poslužil posplošenih ameriških simbolov, odsevajo tudi njegove fotografije, saj učinkujejo bolj »newyorško« kakor »ameriško«, navsezadnje zato, ker večinoma ne pričajo samo o krizi, ampak tudi o značilni fasciniranosti, pa naj gre pri tem za stare reklame, za mogočno (in hkrati nemalokrat morečo) arhitekturo ali za vrvenje luči »mesta, ki nikoli ne spi«. Tem poudarkom in razpoloženjem ustrezno je avtor uporabljal najrazličneje učinke - od dinamičnih zamikov do strogo tektonske kompozicije, še zlasti pa praviloma simbolično zveneče kontraste belega in črnega, svetlobe in teme; vsi skupaj ustvarjajo značilno mnogoplastni učinek predstavljenih del.

Vprašanje, ali je blejska razstava zgolj trenutna stranpot ali ne, seveda ostaja odprto; vsekakor se bo Štravs na prihodnji v okviru varaždinskega Bienala modne fotografije predstavil v vlogi, po kateri je občinstvu najbolj znan. Z ikonografskega stališča gre torej v njegovem primeru za zelo staro motiviko, za prizor Herkula na razpotju.

Iz sredine tiskane izdaje Dela