Hiperestetizirana simulacija

Ena od temeljnih težav današnje umetniške produkcije je svojevrstna, paradoksalna sinteza deklarativnih, presežnih pomenov in simbolov ter abstraktne narativnosti brez finalnosti smisla, in to velja tudi za intermedijsko uprizoritev Hallerstein, nekakšen vrhunec dveletnega projekta, posvečenega jezuitskemu misijonarju, astronomu, matematiku in kartografu Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu. Pravzaprav je takšna že narava tako imenovane multimedialnosti (ki je pravzaprav nesmiseln termin, saj takšni principi spremljajo uprizoritvene umetnosti vse od njenih začetkov, spremenila se je le tehnologija), ki v svoji fascinaciji s tehnološkimi možnostmi vedno znova pristane v hiperestetizirani simulaciji, torej v okviru hladnega artizma.

Ta hlad sicer presegajo uvodna kaligrafska demonstracija Huiquin Wang, vokal Camerona Bobra ter seveda nastop osrednjega protagonista Edwarda Cluga, vendar tridimenzionalna grafika in animacija predstavljata dominanto, ki vedno znova potisne živi performans v drugi plan, predvsem pa med obema ni pristne organske naveze. Z izjemo uporabe senzoričnega sistema, ki Clugu omogoča neposredno manipulacijo na platnu z nekakšnim virtualnim alter egom v podobi tradicionalne kitajske lutke, vendar je to tudi edini vir interakcije. Sicer pa je bilo lepo spet videti na odru vodjo mariborskega baleta, ki se v zadnjih letih posveča zgolj še koreografskemu delu, saj so njegov minimalistični, emocionalno strogo odmerjen gib ter repetitivnost nedvomno elementi, ki dajejo uprizoritvi določen presežek.

Vendar je to nekoliko premalo. Osnovni problem je popolna depersonifikacija teme, Hallerstein se zdi zgolj priročen izgovor in alibi za izpeljavo projekta, ki bi funkcioniral povsem enako, če bi ga naslovili kot Marco Polo ali turist Hans v Pekingu. Umetnost naj bi pač individualizirala določeno temo, na specifičen način rekonstruirala posameznika ter obenem poiskala univerzalne razsežnosti njegovega bivanja; projekt Hallerstein se zadovolji zgolj z vizualnimi mitiziranjem in z alegorijo artistične sofisticiranosti. Predvsem pa s poskusom povezave med umetnostjo in znanostjo, kar je mantra tako imenovane multimedijske scene zadnjih desetletij, vendar praktični učinki praviloma ne dosegajo standardov oziroma zamisli, ki jih postavlja teorija.

Sicer pa celoten projekt Hallerstein sodi na področje instrumentalizacije umetniške produkcije v smislu velike mednarodne koprodukcije, ki naj bi že zaradi velikopoteznosti ter števila sodelujočih institucij in posameznikov imela status relevantnega projekta. Žal zadeve niso tako preproste, pol ure trajajoča uprizoritev ne upravičuje tako visokega vložka. Zgolj še eden v nizu projektov, ki se producirajo nekako po inerciji, podprti z evropskim denarjem, saj uradniki v Bruslju očitno nemudoma odprejo denarnico, ko slišijo besede sodelovanje, multikulturnost, multimedialnost, most med zahodom in vzhodom, preplet kultur in civilizacij ...

Iz torkove tiskane izdaje Dela