Tiskane izdaje
Človeško stanje je stanje vojne vseh proti vsem. Za več kot štiristo let staro misel Tomassa Hobessa iz njegovega Leviathana se zdi, da se prilega aktualnemu slovenskemu trenutku kot rokavica. In sicer boksarska, to je borba najtežje kategorije, dovoljeni so vsi udarci, tudi (ali predvsem) tisti pod pasom. Politika se zdi v tem trenutku povsem dominantna, muze umetnosti in ustvarjalnosti, determirane s kompleksnostjo in neutilitarnostjo, so onemele, kot paralizirane s fascinacijo popolnoma poenostavljenega javnega diskurza.
Možaki, ki že desetletja vedrijo in oblačijo na različnih političnih funkcijah nas nagovarjajo s plakatov, da so pripravljeni prevzeti odgovornost za spremembe ali pa nas takorekoč tik pred upokojitvijo vabijo naj se pridružimo prihodnosti. Celotna predvolilna propaganda se zdi remake Baudrillardovega paradoksa, ko namreč otroke pozivamo naj se oblikujejo v avtonomne, odgovorne, svobodne in zavedne subjekte, obenem pa v podložne, inertne, ubogljive, primerne objekte, otroci pa smo v tej shizofreni, paranoični slovenski situaciji seveda volilci. Volitve so mobilizirale najrazličnejše karakterje; ko smo že mislili, da je plemeniti nacionalist res skrajna stopnja, ki jo še lahko tolerira parlamentarni sistem demokracije, se v ospredje prerine z briljantino in predvsem z vsemi žavbami namazan gospodič, prava karikatura politika, ki s svojo do perverznosti stopnjevano demagogijo personificira vse kar politika ne bi smela biti.
Vse skupaj funkcionira le še kot statična elektrika komunikacije, prazen eho prepričevanja in tukaj bi spet lahko citirali Baudrillarda, da je v takšni situaciji najbolj radikalna metafizična želja, najgloblji duhovni užitek, če te ni zraven, a vseeno vidiš. Pozicija Boga. Vzvišena distanca, ponovno potrjevanje dejstva, da bi lahko politiko še najbolje primerjali s partijo taroka. Oziroma politike s taroki. Med igro so najmočnejši, z lahkoto poberejo kralja, damo, kavala in fanta, po končani partiji pa takorekoč ne štejejo nič. Kot je pripomnil Baudelaire je lepo vedno tudi bizarno, vendar bizarno ni nujno tudi lepo, kar še zlasti velja za politiko.
Po drugi strani pa se zdi takšno vihanje nosu nad politiko nekoliko deplasirano. Slovenci v svoji dolgi narodni in kratki državni zgodovini res nimamo niti enega omembe vrednega politika, ki bi ga odlikovala vsaj popolna uradniška korektnost, kaj šele kakšne druge lastnosti kot so lucidnost, kultiviranost, kanček vizionarstva in nenazadnje tudi smisel za humor in distanca do svojega početja, pogojena z lastno vednostjo, da je politika vedno neke vrste šarada, vendar bi ljudje vseeno morali opraviti svojo volilno dolžnost in izbrati najboljšo med slabimi možnostmi. Prav tako je nesmiselno in seveda sprenevedavo lamentiranje nad prevlado nekakšne »strankokracije«, kot da bi lahko iz rokava stresli kakšno drugo rešitev, čeprav je vsakomur jasno, da so vse ostale opcije ostale v mrtvih rokavih zgodovine.
Z izborom politikov, ki jih imamo, se tako pač moramo hočeš nočeš sprijazniti. Lahko pa jim damo vedeti, da nas njihovo napihovanje ne gane prav veliko in da zagotovo ne bo politika krojila sistema vrednot v družbi, ker tega nikoli ni bila sposobna in tega nihče od nje tudi ne pričakuje. Vse kar pričakujemo je, da korektno poberejo davke in jih korektno distribuirajo nazaj v sistem ter da državljanom po nepotrebnem ne grenijo življenja. Vrednote so kodificirane drugod, njihovo utrjevanje, preverjanje in modificiranje je kompleksen proces, ki ga seveda ne obvladajo na strankarskih centralah, tam lahko pričakujemo zgolj iluzijo umetne rekonstrukcije družbe, iluzijo nerazlikovanja realnega in referenčnega.
Koliko ljudi bi znalo našteti kakšnega politika iz 19. stoletja? Ali iz stoletja poprej? Ali nenazadnje iz celotne svetovne zgodovine, izvzemši preteklo stoletje, ki je prineslo cel kup shizofrenih osebnosti, ki se bodo v anale vpisale zgolj zaradi svoje brutalnosti? Morda bi lahko tukaj naredili izjemo le z Winstonom Churchillom, ampak možak ni bil samo genialen politik in odličen retorik, nenazadnje je dobil Nobelovo nagrado za književnost in je slikal povsem solidne akvarele. Verjetno niti noben Italijan ne zna našteti svojih povojnih premierjev, saj se jih je na tej funkciji zamenjalo nešteto in - glej čudo - Italiji se sploh ne godi tako slabo. Veliko bolje bi jo takšnem testu odnesel vsak povprečen stihoklepec, nedeljski slikar, nedeljski izumitelj ali pustolovec, da o velikih imenih iz področja umetnosti, znanosti in odkrivanja realnih in imaginarnih svetov niti ne govorimo.
Enako kot pri krščanski veri so najslabša reklama za socializem njegovi privrženci, je zapisal George Orwel. Misel bi lahko parafrazirali na celotno politiko oziroma ideologijo, kar še zlasti velja za aktualne slovenske razmere. Dan D, 21. september, se bliža in ne manjka tistih, ki menijo, da bo potem vse drugače, čeprav gre zgolj za nekakšno histerijo praznega teka. Prav nič pretresljivega se ne bo zgodilo, zagotovo bo veliko bolj vznemirljiva skorajšnja premiera Shakespearjevega Viharja, velika koprodukcija treh slovenskih gledališč in Cankarjevega doma. Saj res, kdo je že vladal Angliji v Shakespearjevem času?
Iz tiskane izdaje Dela
