Hvalnica individualnosti

Bojan Šumonja: Ovce
Galerija Kresija, Ljubljana
8. 9. - 29. 9. 2009

Hrvaški slikar Bojan Šumonja je v galerijo Kresija obesil štiri slike velikih formatov z enim samim motivom, čredo ovac. Zdi se, da gre za po dve variaciji enega prizora, morda dva izseka iz iste črede, kot nakazujejo črkovni elementi na eni od slik, pa jih je verjetno snel kar z računalniškega zaslona. Medijska posredovanost torej, medijska in še kakšna čreda, a to je le del njegove preproste, pa hkrati zapletene zgodbe, glede razumevanja katere gledalcu ne podaja veliko neposrednih sugestij. Preprosto nam kaže svoje ovce, morda nam želi nastaviti ogledalo, vsekakor pa prav veliko ne komentira.

Za razumevanja njegovega »občestva ovac« se zdi pomembno, da iz slik preprosto ni mogoče izluščiti posameznih živali, saj gre za tesno stisnjeno čredo, v kateri je moč razbrati le njihove dele. Ovce se tako tesno skupaj tiščijo le izjemoma, kadar jih na primer sežene resnična ali namišljena nevarnost, pastir ali pa jih utesnjuje ograda in takrat je seveda na delu čredni nagon, ki ga lahko razberemo tudi iz izrazov le na pol individualiziranih živali. Te so pomemben del svoje posamičnosti žrtvovale na oltar »skupinske dinamike«, za katero vemo, da, razen dvomljive varnosti, vključenim posameznikom ne prinaša veliko in jim pravzaprav več jemlje kot pa daje, še posebej ko gre za stvari, ki štrlijo iz povprečja. Na slikah Bojana Šumonje, tako kot v nobeni spodobni čredi, za te ni prostora, na njih ne opazimo niti kakšne živali drugačne barve, še ovna ne, tako da skupina deluje res kompaktno, že kar amorfno.

Čreda ovac lahko simbolizira tako Božje občestvo kot neuko ljudstvo, z vsem, kar je zanj značilno. Te živali so v umetnosti kdaj pa kdaj tudi nosilke mračne, celo zlovešče simbolike, ampak takrat gre za drugačne, bolj individualizirane in temnejše živali, včasih opremljene s specifičnimi pridatki. Ovce v Kresiji so načelno svetlejše (tako po barvi kot splošnem vtisu) in kar je na slikah zloveščega, je le ta vseutapljajoča, vseizenačujoča, dušeča črednost, v kateri pa se ovce kot kaže počutijo čisto v redu. Njihov naravni element pač, četudi je seveda samoumevno, da se Šumonjeve slike ne nanašajo toliko na živali, kot na ljudi in njihovo črednost ter »skupinsko dinamiko«. Za nekatere samoumevno, za druge motečo, za tretje nevzdržno, včasih bolj, drugič manj opazno, občasno tudi nasilno, celo pogubno, navadno le za drugačne, kdaj pa kdaj pa tudi za čredo samo.

S svojo interpretacijo motiva, katerega različice poznamo tudi v domači umetnosti (izpred let se spomnim na primer ovc Vladimirja Lebna in Marka Jakšeta, še posebej s slednjim ima slikarstvo Bojana Šumonje nekaj stičnih točk) nas avtor sugestivno in ne brez sarkazma navaja na misli, ki sicer niso nove, so pa takšne, da jih je potrebno misliti vedno znova.

Iz sredine tiskane izdaje Dela