Tiskane izdaje
Biti proti kajenju je super, predlogi, da bi cenzurirali filme, v katerih protagonisti kadijo, pa naravnost komični, so zapisali v Guardianu. Britansko zdravniško združenje se je namreč - očitno oponašajoč kadilsko korektni del Hollywooda - na svoji letni konferenci zavzelo za poostritev ukrepov, ki bi otroke in mladostnike odvrnili od kajenja. To poostritev so med drugim zapakirali v dva predloga. Po prvem bi filme, ki bi jih cenzorji prepoznali za »prokadilske«, označili z 18, kar bi pomenilo, da jih lahko gledajo le odrasli. Po drugem bi naložili prikazovalcem, da gledalce takšnih filmov vnaprej opozorijo na nevarnosti kajenja.
Predstavljajte si zdaj, da bi uvodne špice »prokadilskih filmov«, morda celo trenutke pred kadilskimi prizori, zmotili s filmskimi vložki, nekakšnimi ekvivalenti smrtni strah zbujajočih opozorilnih napisov, ki jih že nekaj let poznamo z zavojčkov cigaret. Prav. Če jih že motijo z reklamami, bi jih pa še s tem. A zakaj bi se potemtakem ustavili le pri filmu? Zakaj ne bi tega počeli še v »prokadilskih« gledaliških predstavah, na koncertih, razstavah in seveda v vseh knjigah, kjer bi si junak drznil prižgati cigareto in ob tem uživati! In ne samo tam! Tu je še globalno najvplivnejša televizija, čeprav bi utegnili imeti z njo nekaj težav, še posebej, kadar bi šlo za poročanje v živo ... A dalo bi se urediti tudi to - hip zatem, ko bi kamera po nemarnem ujela v objektiv kadilca, bi lahko na ekranu začela utripati telefonska številka, ki ponuja brezplačno odvajalsko pomoč odvisnikom.
A kdaj bi pravzaprav evropski tobačni cenzorji, ki so morali še pred štirimi leti prenašati kadilce v javnih prostorih, saj tedaj še v nobeni državi EU ni veljala popolna prepoved kajenja na javnih mestih, film sploh razglasili za »prokadilskega«? Logično bi lahko sklepali, da najbrž takrat, ko film kajenja ne bi obravnaval kot nečesa negativnega, ampak bi ga prikazoval kot nekaj atraktivnega, seksi, estetskega ali pa vsaj ne jasno problematičnega. Vendar pa bi to potem tudi logično pomenilo, da bi vsaj dobro polovico svetovne filmske klasike, najbrž pa še več, za mlajše od 18 let spravili v cenzorski bunker. Nobene Casablance, nobenega Državljana Kanea, nobenega Hitchcocka, Botrov, sploh pa nobenega evropskega filma več, celo ne zadnjega Indiane Jonesa. Če seveda ostanemo le pri filmih in če pustimo tu ob strani malenkostno dejstvo, da ne živimo več v dobi dimnih signalov, ampak v svetu svetovnega spleta in videotek.
Predlogi, da bi cenzurirali umetnost, ker naj bi s tem otroke in najstnike odvrnili od kajenja, lahko seveda zrastejo le na tlu moralne rigoroznosti, ki je z radikalnimi protikadilskimi zakoni dobila pedagoška krila tam, kjer jih ne bi smela (in kjer, roko na srce, tudi nimajo učinka). Konec koncev, kajenje je še najmanj, čemur je danes priča mularija, kadar hodi v kino, gleda televizijo ali brska po internetu, pa to še ne pomeni, da je svet poln potencialnih spolnih sprevržencev, množičnih morilcev, patološko motenih oseb, teroristov, odvisnikov, alkoholikov in - kadilcev. Antitobačna revolucija, ki je v Evropi začela tolči svoje sklepne akorde po letu 2004 - pri nas je v začetku meseca minila prva obletnica dokončnega pregona kadilcev iz vseh delovnih in javnih prostorov -, je s tem dejansko presegla svoj izvirni namen: opozarjati na zdravju škodljivo početje in s tem zmanjševati število kadilcev ter zaščititi nekadilce pred pasivnim kajenjem. Kot da je usoda zahodnega sveta odvisna od tobaka - Evropa bo nekadilska ali pa je ne bo.
Kako lahko človek ohrani smisel za humor, če pa meni, da svet nima nobene prihodnosti, so pred nekaj leti vprašali lani preminulega ameriškega pisatelja Kurta Vonneguta, ml., enega najbolj deklarativnih pesimistov 20. stoletja, ki je preživel nacistično delovno taborišče in zavezniško bombardiranje Dresdna. Kadi, je kratko odvrnil sloviti avtor Mačje zibke, Klavnice pet in drugih kultnih romanov, ki so neprizanesljivo secirali temno stran 20. stoletja. V nekem drugem intervjuju je na spraševalčev komentar, torej glede človeške narave le niste izgubili vsega upanja, odvrnil: »Seveda sem. Kadim, kolikor le morem.« Nič presenetljivega, če vemo, da je bil Vonnegut od najstniških let verižni kadilec, prisegajoč na Pall Mall brez filtra in to vse do svojega štiriinosemdesetega leta starosti, ko je umrl zaradi posledic možganske poškodbe, nastale po nerodnem padcu. Tako gre to, če si pač Vonnegut. Tudi zaradi tega je ena njegovih največkrat citiranih izjav postala tista o kajenju kot »an elegant form of suicide«. Torej prefinjenem načinu samomora. Samomora na obroke, za katerega se, seveda, odločiš sam. Pa čeprav Vonnegutu na koncu ni uspelo. Je pa zato po vonnegutovsko, torej lucidno cinično, napovedal milijardo dolarjev težko odškodninsko tožbo zoper družbo Brown & Williamson Tobacco, ker mu je na vsakem zavojčku cigaret z napisom Kajenje ubija »nesramno lagala v obraz«.
A Vonnegut pravzaprav z novinarji sploh ni želel razpravljati o svojih kadilskih navadah, čeprav so ga vsaj toliko kot o knjigah in njegovih političnih stališčih spraševali prav o njih. Kajenje je bila njegova intimna stvar, intimna odvisnost. Za ikono so ga skušali narediti drugi. »To bi lahko opogumljalo mlade, da začno kaditi, tega pa nočem,« je dejal tri mesece pred smrtjo v neki radijski oddaji, sicer namenjeni prav pomoči kadilskim odvisnikom, da bi se laže spopadli s svojo razvado. Kajenje kot odgovor na »kako sploh preživeti in videti smisel« je bilo seveda pri Vonnegutu zato mišljeno scela cinično, celo sarkastično, kot upor zoper novonastalo družbeno »biti mlad, uspešen in zdrav« korektnost. Ta namreč kajenja - to je pač čedalje očitneje - ne prepoznava »le« za zdravju škodljivo odvisnost (ki sicer tobačni industriji prinaša ogromne zaslužke, državnim proračunom pa visoke številke), ampak za veliko družbeno temo, ki kadilce stigmatizira kot slabše, manj uspešne, celo moralno sumljive državljane.
Nemara potemtakem sploh ni čudno, da so bile prve žrtve antikadilske konjenice preteklega stoletja ženske - na njegovem začetku so jim namreč v »razsvetljenem« prohibicijskem New Yorku prepovedali kaditi v javnosti. Tako daleč v začetni dekadi 21. stoletja še nismo - ali pač?
*Kadilec sem?
