Igra dopisovanja s stvarnostjo

Slikarstvo Metke Krašovec ni takšno, da bi se drastično spreminjalo, ga le zaznamuje njen čisto posebni (in osebni) »klasicizem«, naklonjenost nekaterim klasičnim formam in razmerjem, tudi motivni elementi (ciprese, oblaki, otočki, jadrnice, nebo, voda, zrcaljenje ...), nosilci njene osnovne slikarske sporočilnosti, so stalni, a vseeno je na tokratni razstavi v Equrni, umetničini domicilni galeriji, iz njenih slik razbrati marsikaj novega.

Razstavo določa že njen literarni naslov, povzet po naslovu drugega dela Carrollovih Aličinih dogodivščin, in v skladu s tem lik deklice nekako Aličinih let in videza (če sodimo po izvirnih knjižnih ilustracijah Johna Tenniela), prisoten na skoraj vseh slikah. A pri tem očitno ne gre za posvojeno literarno osebo, pač pa verjetno za mlado bitje iz avtoričinega družinskega kroga, kar prida slikam dodatno, intimnejšo, bolj zavezujočo vsebinsko plast. Intimnost je Krašovčeva v zadnjih obdobjih vnašala predvsem v svoje tenkočutne akvarele, a na drugačen način, zato gre za pomemben premik v njenem slikarstvu.

Dekletce, skorajda vedno zazrto v gledalca, nastopa na posameznih delih v različnih vlogah, tako kot Alica se srečuje z različnimi dogodivščinami in preizkušnjami, prispodobami različnih življenjskih položajev. Slikarka po eni strani premišljuje o višjih silah, ki določajo otrokovo usodo (in usodo vsakogar od nas), o nedolžnosti, soočeni z grožnjami, ki se jih ta seveda ne zaveda, pa o nekakšni »temni coni«, mraku medčloveških odnosov, obsesij, določenosti ... V tem smislu sta pomenljivi milo rečeno dvoumni sliki Obisk, s temno, hkrati zaščitniško in grozečo avtoportretno senco med cipresami za otrokom, in Žrtvovanje, z dramatično rdečim, skoraj kičastim koloritom, ki pa ga preglasi presunljivi portret dekletca z »žrtvovano« lutko v rokah in ožarjenim obrazom.

Realistični lik deklice v vsakdanjih oblačilih (na sliki Pot v ogledalo asociira tudi na avtoportret), ki je nadomestil nekoč obvezna »angelska« bitja, pomeni osvežitev, povezavo z vsakdanjostjo, a ne na račun za Krašovčevo običajne domišljijske dimenzije z realnimi oprimki. Deklica privzema tudi vlogo gledalčevega vodnika v svet »v ogledalu«, predvsem pa za njim, v tiste globlje, večnostne dimenzije, lebdeče sredi nedotakljivega »olimpijskega miru«.

V igri dopisovanja s stvarnostjo ponudi avtorica gledalcu še nekatere druge indice, na eni od slik lahko ta prepozna silhueto Blejskega otoka, na drugi čisto šalamunovsko kombinacijo simboličnih cipres in rdečine neba. Za dokaj statični ustvarjalni opus Metke Krašovec je tole prav dramatična razstava.

Iz sredine tiskane izdaje Dela