Igra kontekstov

Silvia Kolbowski: Po filmu Hiroshima mon amour

Mala galerija, Ljubljana

8. 5.-14. 6. 2009

Življenje in delo francoske pisateljice Marguerite Duras je pomembno zaznamovalo njeno najstniško indokinsko razmerje s starejšim moškim, ki je bilo v takratnem kolonialnem okolju predmet zgražanja in »vir pohujšanja«. Zgodbo je razkrila v svojem znanem romanu Ljubimec, motiviko pa, v drugačnem, specifičnem kontekstu, vpletla že v svoj scenarij za film Hirošima, ljubezen moja. Tam je tematiko »nespodobnih«, nemogočih ljubezenskih zvez cepila z zgodbo mesta prvega atomskega masakra, vprašanjem brezobzirnega uničevanja onih drugih, drugačnih. Tematiki sta sicer povezani, del iste zgodbe na mikro- in makroravni, hkrati pa sta že vsaka zase nadvse kompleksni. Newyorška umetnica Silvia Kolbowski je film Hiroshima mon amour vzela za izhodišče in enega od polov svojega video dela, ki tematiko izvirnika sooča s sodobno ameriško potlačeno krivdo.

Iz videa je razvidno, da avtorico motita dve značilnosti sodobne ameriške (in seveda ne samo tamkajšnje) družbe, žigosanje »drugačnih« ljubezenskih zvez (bodisi rasno mešanih ali istospolnih), predvsem takšnih, ki so v konfliktu s trenutnim (geo)političnim položajem, in neobčutljivost za bolečino, trpljenje drugega, »sovražnika«, druge strani v oboroženem konfliktu ali pozabljenega dela lastnega prebivalstva (orkan v New Orleansu). V galeriji vidi obiskovalec na nasprotnih si stenah dve deli, dela celote, kratko montažo nemih črno-belih kadrov iz Hirošime, ljubezni moje in avtoričino izvirno delo, v katerega so vključeni izbrani dialogi iz te filmske klasike, spremljajo pa jih drugačni, a tematsko sorodni prizori. Nasproti si stojijo podobe iz filma iz leta 1959, ob ogledu katerih beremo igralcema z ustnic, čutimo njuna čustva, stisko, in prizori sodobnih ameriških »osvajanj«, protivojnih demonstracij, različnih parov. Zdi se, da domišljenost klasike posodi nekaj forme sodobnemu avtorskemu videnju, kaotičnost sodobnosti pa klasiki vdihne nekaj dodatne živosti. Gre za igro kontekstov, korelacije, ob tem pa je razvidno, da je avtorski video Silvie Kolbowski dramaturško precej manj čvrst, zato deluje kot nekakšen prosti, kritični video esej, v katerem so zgodbe in vprašanja predvsem nakazana, ne pa do konca izpeljana. Zdi se kot hitra, ne povsem domišljena skica na temo, z nekaj močnimi mesti, med katerimi je npr. končni prizor rdečine, v katero kot da se zamešata prelita kri in ljubezen. Ista barva, različna pomena.

Tematika, ki jo reciklira Silvia Kolbowski, je nadvse intrigantna in relevantna, pri njeni obdelavi pa se odpira še obilo možnosti, zato ne bi bilo slabo, če bi s projektom nadaljevala. Nekaj aktivistične naivnosti neizbežno sodi zraven, a ker je dobronamerna, je pol odpuščenega.

Iz sredine tiskane izdaje Dela