Igra o tistem, ki je pojedel tudi svoje ime

Žanina Mirčevska: Žrelo

režija Andreja Kovač

SNG Drama Ljubljana - Mala Drama

premiera 14. 2. 2009

Če rečemo, da je Žrelo igra oziroma uprizoritev o žrtju (etimologija je nedvoumna), je ta trditev paradoksna, saj do samega konca predstave v njej nihče ničesar ne požre, čeprav se o žrtju, torej o hrani in z njo povezanih rečeh, nenehno govori. Prvo resnično (seveda zgolj realistično nakazano) žrtje v uprizoritvi je povezano z užitjem človeškega mesa, najprej zgolj njegovega nenavadno privlačnega okusa in nato snovi same. Ta lok nam nemara priča o nečem, kar je za uprizoritev (in besedilo) bistveno: vse žrtje do tega trenutka je pravzaprav samo govorjenje o njem, o hrani in uživanju, ki za seboj skriva neko praznino, navadno ji rečemo lakota. Ta lakota pa je zgolj želja po človeškem mesu, po použitju sočloveka oziroma vsega človeškega. In ker v življenju ni ničesar, kar ne bi bilo na račun nečesa drugega (klasična faustovska resnica), ta želja na koncu vseh koncev v resnici požre samo sebe. Brez moralizma, brez nepotrebne drastike, kot imanenten etični imperativ.

Velika usta te želje oziroma njeno globoko žrelo personificira Marko Mandić, brezimeni oz. »tisti, ki je pojedel svoje ime«, od njega pa so (v dramatis personae) ostale samo tri pikice ... Mandić z zavidanja vredno igralsko močjo, ki se nenehno prenavlja, vase povzame dramaturško strukturo uprizoritve, je njeno gibalo, daje ji ritem in pomaga osmišljati prehode, v njem pa se zgosti tudi njeno sporočilo. Mandić se v uprizoritvi nenehno premika po robu med dramskim in telesnim, besedam podeljuje telesno dimenzijo in telo vpisuje v red verbalnega, je neke vrste vztrajnik, ki ga giblje pogoltnost in pohota (po hrani in vsem snovnem): razločna, a nikdar do kraja doumljiva pisava uprizoritve.

Režiserka Andreja Kovač je skupaj z dramaturginjo Barbaro Korun iz goste in hipertrofirane, sicer pa v dramskem pogledu nenavadne, skrajno odprte predloge Žanine Mirčevske izločila dramolet, ki ne dela sile nedvomno inspirativni gledališki poeziji izvirnika, hkrati pa je ves v službi odrske uprizoritve. Pri tem ji je najprej v pomoč scenografija Vasilije Fišer, ki z neko zamaknjenostjo omogoča prav tako premaknjen pogled na dogajanje, v njej je nekaj nevsiljivo folklornega, zlasti pa omogoča različna netipična funkcionalna mikroprizorišča ter poglede nanje, pa asociativni kostumi Stanke Vauda in končno glasba Marka Hatlaka, ki včasih povsem neopazno komentira dogajanje. Bistvene odlike režije se odražajo v nenehnem osmišljanju prehodov, tako skozi Mandića kot tudi v celoviti organizaciji odrskega dejanja, v izostritvi in zaostritvi situacij, ki bi sicer lahko ostale zgolj asociativna, h kopičenju nagnjena gledališka poezija, sledeča nekemu na prvi pogled bizarnemu, a vselej natančno usmerjenemu toku zavesti, in navsezadnje v ironičnem, pogosto tudi humornem podtonu, ki po eni strani rešuje uprizoritev in njeno delikatno temo pred nevarnostmi moralističnega podčrtavanja, po drugi strani pa ji omogoča, da toliko bolj kruto in surovo zareže v gledalčevo percepcijo. Duhovito, zanimivo, učinkovito.

V tej odrski požrtiji brez hrane, a z neprestano željo po njej, po telesih, po vsem snovnem enakopravno sodelujejo tudi drugi nastopajoči, tako Marko Okorn kot zapiti čuvaj z duhovito razpravo o alkoholizmu, Marijana Brecelj kot omniprezentna mati, Boris Mihalj kot svetnik alias potlačeni oče, Petra Govc kot koščena lepotica, Valter Dragan kot zvodniški vrtnar, Maja Končar kot ganljivo dvoumna punčka, Zvezdana Mlakar kot sočna, čvrsta, a nekje spodaj krhajoča se vrtnarjeva žena oz. čistilka ter Vojko Zidar kot perverzni zdravnik.