Irena Grafenauer: Koncert posvečam očetu in Marii Callas

Ljubljana - Vaja za jutrišnji koncert Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Mateta Bekavca in z gostjo, našo priljubljeno in vrhunsko glasbenico, flavtistko Ireno Grafenauer upravičeno vzbuja veliko radovednost in pozornost pa tudi občudovanje, saj se Grafenauerjeva vrača na koncertni oder v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma kljub levkemiji, za katero je zbolela pred približno petimi leti. Z neverjetno osebnostno močjo, pogumom in optimizmom vztraja v lepoti življenja, spodbujena z mnogimi pozitivnimi vplivi in občutji, zlasti očeta, akademika, svetovno znanega mineralologa Stanka Grafenauerja, ki bo - kljub starosti in bolezni - njen dragi gost na koncertu. Koncert pa posveča še Marii Callas ob obletnici njene smrti. Irena Grafenauer je po vaji vsa nasmejana in dobre volje privolila v bliskovit pogovor, z željo, da bi vsi v dvorani razumeli in sprejeli njeno ljubezen kot vrhunsko in najvišje vodilo in darilo skozi življenje.

Pravkar ste končali vajo, vsi veseli, polni elana in radosti. Kako se počutite?

Današnja vaja je bila zame zelo posebna, ker sem po sedmih letih znova igrala z orkestrom SF in me glasbeniki doslej še niso videli bolne. Z obeh strani je bilo veliko posebnih in lepih občutkov. V zadnjem času sem bila v precej slabem stanju in mi je ta nastop »težko padel«, ker do nedelje nisem imela niti glasu, potem pa se je stanje izboljšalo in je zdaj v redu. Pljuča sicer še niso čisto prosta, a bomo skupaj naredili vse, kar bomo lahko. Danes je tudi sicer poseben in čudovit dan, ki je bil v mojem tihem srcu zelo prisoten. Želela sem si, da bi imela vajo na obletnico smrti Marie Callas, s katero sem se vedno čutila povezano, zdaj, v tem svojem bolnem stanju, pa še bolj. Drevišnji koncert sicer s hvaležnostjo v srcu posvečam svoji veliki ljubezni: svojemu očetu. Na moji poti je zame naredil vse in sem mu nadvse hvaležna.

Kako pa vidite njegovo vrhunsko znanstveno pot, ki je bila premočrtna? Je znanost zelo povezana z vrhunsko umetnostjo in glasbo?

Starejša ko sem, bolj opažam, kateri ljudje so zares duhovni, in moj oče je resnično med njimi. On je izjemno duhoven človek na vseh področjih in v okoliščinah. Oče je premagal koncentracijsko taborišče. Ko je prišel iz njega, je imel komaj petinštirideset kilogramov in ni več mogel igrati violine. Potem se je z vsem svojim duhom posvetil svoji geologiji, kar sem spremljala in opazovala. Mislim, da je to enako ali zelo podobno; ali si z duhom v znanosti, ali v umetnosti, ali v ljubezni. Če se eni stvari zares predaš in zanjo narediš vse z veseljem in ne da se »šparaš«, premagaš vse. Zdaj grem s težavo na oder, ampak to sploh ni vprašanje: na oder grem z veseljem, tako kot vsakokrat doslej. Za ljubezen se splača narediti vse. To bi rada rekla vsakomur! Ne pa, da greš samo na oder in si želiš, da bi šlo vse najlaže mimo, tam pa blestiš.

Kako pa naj si pomaga človek, ki v sebi ne more začutiti prave ljubezni?

Ja, vaditi je treba! Meditirati, biti do sebe zelo dober in se učiti, poskušati začutiti in poslušati drugega, ga zaznavati ... V tem je čar. Če stojim med orkestrom, poskušam ljudi poslušati, jih kot glasbenike zaznavati in z njimi komunicirati, tako da nam je lepo. Če tega ne bi delala najprej pri sebi, zdaj ne bi mogla igrati. Ne bi mogla niti poslušati, ker bi bila preveč obremenjena sama s seboj.

Omenili ste Mario Callas. Med ljubitelji opere in petja velja za največji fenomen, pravzaprav neponovljiv, predvsem zaradi svojega absolutnega odnosa do umetnosti ...

In dela.

Po drugi strani pa ji je njena premočrtnost škodila v osebnem življenju, pri njeni ljubezni. Je to nevarno pri tako vrhunskih umetnikih, kot ste sami?

Vi sami veste, kako je težko z ljubeznijo; naj bo z glasbo ali brez nje. Ljubezen je komplicirana, tako je na tem svetu. Tak je svet in bo verjetno še naprej. Kdor pa je pameten, se zaveda, da je ljubezen nekaj najlepšega, in tiste izjeme lahko sprejmejo in dajejo od sebe ta čudež.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela