Izjemna Šturbejeva igralska stvaritev

režija Janusz Kica

Drama SNG Maribor

premiera 15. 5. 2009

Pesnik naj postane videc s pomočjo dolgotrajnega, neizmernega in zavestnega čustvenega razvrata vseh vrst. V vseh oblikah ljubezni, trpljenja in norosti naj išče samega sebe in použije vse strupe, dokler od njih ne ostane le bistvo. Z nepopisnimi mukami, za katere bo potreboval vso svojo vero, vse svoje nadčloveške moči, se bo povzpel kot največji bolnik, največji zločinec, največji zavrženec - in največji modrec. To razmišljanje Arthurja Rimbauda paradoksno velja in obenem ne velja za Ibsenovega Peera Gynta - pot samoiskanja, samouresničitve in predvsem samodestrukcije francoskega pesnika in Ibsenovega literarnega lika je skoraj identična, vendar Peer Gynt nima nobenega izhodiščnega položaja in nobenega cilja. Še najmanj modrost. Peer Gynt ni pesnik, je pesem sama.

In Branko Šturbej je v mariborski uprizoritvi idealen Peer Gynt. Od same magične prezence, ki povsem obvladuje oder do izjemne sposobnosti hipnega spreminjanja čustvenih stanj, v katerih ni enoznačnih emocij, temveč se te stalno prepletajo. V komičnosti je vedno tudi del tragike, v tragiki element burlesknosti, v lucidnosti norost, v žalosti pavlihovstvo, v sreči omahovanje, v zvedavosti naveličanost ... Šturbej gladko lušči plasti svojega psihosocialnega čebulnega plašča (kot je postopne metamorfoze svojega junaka slikovito opisal Ibsen), pri tem pa se ne omejuje zgolj s semiotiko in tovrstnim generiranjem pomena, temveč performativnost telesnega in natančno nainsiranih gibov, gest in grimas prav tako igra vitalno vlogo v blodnih spiralah lika. Šturbej tako rekoč uteleša Gyntovski duh nenasitne sle po življenju, ki pa se v tej objestni pogoltnosti sproti raztaplja, realno se z nadrealnim in mitološkim spne v nevrotični splet izgubljene eksistence fantasta, visoki obrati se vrstijo v prazno, visoka napetost se na koncu izkaže zgolj za statično elektriko.

Šturbejeva dominacija v predstavi je skoraj popolna, kljub temu pa drugi igralci in igralke zelo dobro dopolnijo izjemno celoto. Milada Kalezić kot njegova mati Aase, obenem dominantna in energična ter povsem izgubljena in nemočna ob gyntovski neulovljivosti, Eva Kraš kot Solveig, Gyntov antipod in vzorčen primer polne uresničenosti življenja v popolni pasivnosti svojega poslanstva, Ksenija Mišič kot naivna Ingrid ali strupeno usodna Zelena ... in tako vse do zadnjega od petnajstih igralcev, ki interpretirajo okrog šestdeset likov. Trden okvir predstavi daje scenografija Marka Japlja, ki oder iz geometričnega spremeni v performativen prostor, ki z minimalnimi intervencijami učinkovito in sugestivno spreminja velike plane v intimistične, realne v pravljične, historične v aktualne ... Obenem daje protagonistom možnost dinamičnega, neklasičnega spreminjanja pozicij, vendar ne v maniri izsiljenega eksperimentiranja, temveč kot povsem organsko dopolnilo odrski atmosferi, to pa velja tudi za kostumografinjo Bjanko Adžić Ursulov s stvaritvami, ki obenem dajejo predstavi ton zgodovinskega in aktualnega, predvsem pa brezčasnega.

Režiserju Januszu Kici je tako spet uspelo narediti izjemen projekt, tako rekoč moderno praizvedbo Peera Gynta, predstava je po značaju pravzaprav povsem podobna Ibsenovemu junaku - avtentična in povsem samosvoja, deluje izjemno sveže in sodobno, pri tem pa ohranja vse vitalne elemente originalnega besedila. Transkripcija v uprizoritev, ki je umeščena v današnji čas, je izpeljana z veliko občutljivostjo, brez nasilnih rezov, umetnih modifikacij, tako rekoč neopazno, s tistim filigranskim ničem pravega mojstra režije, vendar kljub temu opozarja na vse temeljne dileme sedanjega časa. Svet se je v sto petdesetih let od nastanka tega Ibsenovega dela na videz povsem spremenil, vendar gyntovskih karakterjev, izgubljenih v vrtincu sanj in sanjarij, krčeviti želji po polnem, hiperaktivnem življenju, sle po uspehu, priznanju in spoštovanju, ekskluzivizmu in popolnem egotripu, ni prav nič manj. Izjemen zaključek letošnje sezone v mariborski drami in - brez velikega pretiravanja - življenjska vloga Branka Šturbeja.