Tiskane izdaje
Od našega poročevalca
Manj pa se ve, da sta odpadli dve projekciji romunskega filma Francesca, ker je to dosegla Mussolinijeva vnukinja Alessandra. Film, avtor je Bobby Paunescu, namreč pripoveduje zgodbo o romunski emigrantki v Italiji in pri tem seveda naleti na ksenofobično razpoloženje do Romunov. Ampak to ni najhuje, hudo je to, da je Mussolini označen z besedo »lopov«, kar je bilo za vnukinjo, ki je tudi poslanka in ima precejšnjo politično moč, očitno preveč. Tako je film od predvidenih treh doživel le eno festivalsko projekcijo, njegov italijanski distributer pa si negotovo prihodnost filma v Italiji, ki ji je predvsem namenjen, lajša s humorjem, češ, če ne bo šlo drugače, bomo »lopova« zamenjali s »svetnikom«.
Tudi Michael Moore kuje železo, dokler je vroče. V soboto in nedeljo je imel kar štiri pogovore na različnih mestih in z različnimi voditelji, enega od njih sta imela skupaj z Oliverjem Stonom, ki je posnel dokumentarec o Chavezu. Moore je ne samo znova izrazil podporo predsedniku Obami in njegovi »socialni agendi«, ampak je tudi pozval vse ameriške filmarje, režiserje in pisce, naj s svojim delom pripomorejo, da bo lahko Obama dosegel tisto, o čemer je sanjal Roosevelt.
Stone, ki je pred leti že posnel dokumentarec o Fidelu Castru, začel pa ga je tudi o Jaserju Arafatu, meni, in to je bilo izhodišče za njegov film, da v ameriških medijih ni mogoče dobiti verodostojne podobe o Chavezu. »Ne zagovarjam ga,« je dejal, »le njegovo podobo poskušam humanizirati.« Njegov 75-minutni dokumentarec z naslovom South of the Border (Južno od meje) je narejen skoraj kot road movie. Stone je Chaveza namreč spremljal po latinskoameriških poteh in medtem spraševal voditelje drugih držav, kaj si mislijo o njem. Vsi so mu menda naklonjeni. Ni torej čudno, da se je Chavez v ponedeljek na Lidu počutil hkrati kot politična in filmska zvezda.
Brez političnega konteksta tudi ni mogoče gledati izraelskega filma Libanon; to je pravzaprav najbolj izrazito političen film letošnjega tekmovalnega programa. Čeprav v njem neposredno ne teče beseda o politiki, temveč o vojni. O eni od izraelsko-arabskih vojn, in sicer o tisti iz leta 1982, ko so Izraelci prvič napadli Libanon. Samuel Maoz, tedaj dvajsetletni fant, ki je imel za seboj že nekaj kratkih filmov, se je znašel v štiričlanski tankovski posadki: poveljnik, strelec, polnilec topa in voznik.
Več v današnji tiskani izdaji Dela
