Izsek iz opusa Alfonsa Muche v Lendavi

Zatem ko je nekaj jubilejnega duha ob 150-letnici rojstva znamenitega Čeha Alfonsa Muche (1860–1939) že lani zavelo tudi v tukajšnji prostor, bo izsek iz opusa tega še danes globalno priljubljenega predstavnika slikarskega povezovanja različnih tradicij visoke umetnosti in popularne kulture iz časa secesije v slovenski prostor vstopil skozi veliko večja vrata.

Objavljeno
04. februar 2011 17.14
Vojko Urbančič, deloskop
Vojko Urbančič, deloskop
Lendava - Na skrajnem severovzhodu, v Lendavi, kjer bo od danes dostopna razstava okoli osemdeset Muchovih izdelkov iz zbirke njegovega sonarodnjaka dr. Zdeňka Třímala, pa tudi drugih zasebnih čeških zbirk.

Zdeněk Třímal velja za tretjega najmočnejšega zasebnega zbiralca Muchovih del na svetu (prvi je John Mucha, slikarjev vnuk, ki skrbi za zapuščino in vodi Fundacijo Mucha), na razstavi, ki jo bodo na Lendavskem gradu krstili danes ob 17. uri, ne obljubljajo le izbora Muchovih najbolj prepoznavnih plakatov v tehniki litografije, ampak tudi unikatna dela na papirju – risbe, študijske skice, gvaše in akvarele – ter celo več olj. Med njimi, denimo, pozni Portret Eliške iz leta 1932, upodobitev hčerke Muchovega prijatelja, praškega arhitekta in inženirja Jaroslava Polívke, ki so jo predlani ponudili na dražbi pri newyorški izpostavi Sotheby'sa s pogojem, da se mora delo vrniti na Češko. Naposled je pristalo v Třímalovi zbirki, v kateri je seveda še mnogo Muchovih grafičnih del, s kakršnimi se je konec 19. stoletja proslavil v Parizu.

Plakati, scenografije, kostumi

Njegova kariera zajema kar šest desetletij. Formiral se je na Dunaju, kamor se je preselil, ko je leta 1878 pogrnil na sprejemnem izpitu na domači praški akademiji, v prestolnici tedanjega cesarstva pa je sprva deloval kot scenograf. Med letoma 1885 in 1887 je živel v Münchnu, leta 1887 pa se je preselil v Pariz, kjer se je končno uveljavil z znamenitimi plakati za predstave vodilne gledališke muze findescièclovskih let Sarah Bernhardt. Tudi v Lendavi bo, denimo, mogoče občudovati njegov prelomen, več kot dvometrski plakat za predstavo Gismonda v pariškem Théâtre de la Renaissance iz leta 1894, ki je, kot pravijo, Bernhardtovo tako navdušil, da je z Mucho podpisala šestletno pogodbo. Za Théâtre de la Renaissance sicer ni ustvarjal le plakatov, ampak tudi scenografije in kostume, njegovi plakati pa niso navdušili le Bernhardtove, ampak še mnoge druge, denimo kolege, na katere je vplival (med drugimi na Henrija de Toulouse-Lautreca, čigar plakati bodo v sodelovanju z Muzejem dekorativnih umetnosti iz Pariza od 17. marca dostopni v ljubljanskem Cankarjevem domu). Kot je zapisala Judita Krivec Dragan s tukajšnjega kulturnega ministrstva, tokrat v vlogi avtorice zapisa ob razstavi, je Mucha v trenutku povzročil senzacijo in postal eden od soustvarjalcev novega sloga, v začetku imenovanega celo Muchov stil. Nekateri menijo, da je prav iz te oznake izšel krovni francoski izraz za tovrstno umetnost art nouveau.

Iz Lendave na Japonsko

Mucha, ki se je angažiral tudi kot grafični oblikovalec marsičesa, od knjig do bankovcev, znamk ali vzorcev za preproge in nakit, kot slikar pa je znan predvsem po monumentalnih projektih, kakršna sta bila oprema za Paviljon Bosne in Hercegovine na pariški svetovni razstavi leta 1900 ali poznejši Slovanski ep iz let 1910–1926, ki ga danes hranijo v Moravskem Krumlovu, je sicer izoblikoval značilen slog s podobami žensk v osrednji vlogi, stiliziranimi motivi iz narave in preinterpretiranimi elementi, katerih izvor je treba iskati v davni zgodovini umetnosti od Bizanca in gotike dalje. Njegova tokratna razstava pomeni prvo obsežno predstavitev Třímalove zbirke na tujem, za Lendavo pa jo čaka še celoletna turneja po osrednjih mestih na Japonskem.