Tiskane izdaje
Ljubljana - Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je leta 1999 razglasila 21. februar za mednarodni dan maternega jezika in se tako odzvala na jezikovno krizo - številnim manjšinskim jezikom namreč grozi izumrtje. Države članice UNESCO naj bi s praznovanjem tega dne, ki promovira tudi spoštovanje lastnega maternega jezika, pripomogle k ohranitvi kulturne in jezikovne različnosti. Tema letošnjega mednarodnega dneva je povezovanje med maternim jezikom in večjezičnostjo, piše na spletni strani organizacije, po podatkih katere grozi izumrtje več kot polovici od 6000 jezikov, kolikor jih je na svetu.
Učenje tujih jezikov - da, a ne na račun maternega
Na sektorju za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo so ob tej priložnosti zapisali, da je slovenščina jezik s širokimi možnostmi uporabe in razvoja na številnih tradicionalnih in novih področjih. Učenje in znanje tujih jezikov je koristno in nujno ter da ga je potrebno podpirati, a ne na račun maternega jezika. Kot opozarjajo na ministrstvu, imajo Slovenci v čedalje bolj globalizirani informacijski družbi možnost za obstanek in enakovredno uveljavljenje svojih kulturnih pa tudi gospodarskih interesov le, če so trdno vraščeni v lastno okolje in njegovo kulturno izročilo ter če znajo ceniti in izrabiti njegove prednosti.
Na to temo bo v petek, 23. februarja, ob 19. uri na Škrabčevi domačiji v Ribnici potekal pogovor Dragocena pot jezika - slovenski jezik danes in jutri. Na posvet o položaju slovenskega jezika in njegovih bodočih izzivih za njegov obstanek in razvoj nasploh bodo spregovorili štipendisti Ustanove patra Stanislava Škrabca: Kozma Ahačič, Damjan Huber, Vladka Tucovič, Andrejka Žejn in Marko Stabej.
Zgodovina slovenskega jezika
Slovenci lahko knjige v maternem jeziku berejo od leta 1550, ko je Primož Trubar s Katekizmom in Abecednikom utemeljil knjižni jezik. Sicer pa se od leta 2001, ki je bilo razglašeno za leto evropskih jezikov, praznuje 26. septembra tudi evropski dan jezikov.
Najbolj vsestransko razvita zvrst slovenskega jezika je knjižni jezik. Oblikovati se je začel sredi 16. stoletja po predknjižničnem izročilu (od 10. stoletja naprej) in na podlagi dolenjščine in ljubljanskega jezika v cerkvi. Z nekaterimi izjemami, kot sta Trubarjev Katekizem in Abecednik iz leta 1550, ki sta v gotici, se je zapisoval v bohoričici, v 20. in 30. letih 19. stoletja krajši čas tudi v metelščici, od srede 19. stoletja pa v gajici. Od srede 19. stoletja je t.i. splošnoslovenski jezik zajel skoraj vso slovensko ozemlje, Prekmurje pa po letu 1918, ter prevzel narodnozdruževalno in narodnopredstavno vlogo.
Slovenski jezik se je dokončno uveljavil na vseh področjih javne rabe šele po osamosvojitvi leta 1991. Na nekaterih področjih, kot sta leposlovje in molitve, se je uveljavljal sorazmerno hitro že v prejšnjih stoletjih. V cerkvi se je že v najzgodnejši dobi uporabljal na primer v molitvah in spovednih obrazcih. Brižinski spomeniki so jezikovno in slovstveno pomembni slovenski zapiski iz zgodnjega srednjega veka, zapisani najverjetneje pred letom 1000.
Na nekaterih področjih pa se je slovenščina uveljavljala zelo pozno, na primer v vojski. Vojska je bila področje, na katerem se slovenščina do samostojnosti leta 1991 ni mogla dokončno uveljaviti in izpodriniti nemščine v času Avstrije oziroma Avstro-Ogrske, kasneje pa ne srbohrvaščine. V avstrijskem državnem zboru so bili dovoljeni vsi jeziki habsburške monarhije, slovenski poslanci pa so slovenski jezik prvič uporabili v poslanski obljubi leta 1867, pogosteje pa v delih govorov šele v prvem desetletju 20. stoletja.
