Javier Marías: Ali poznamo svoj obraz jutri?

Zleknjen v udobno zofo, obdan s knjigami, slikami, kipci, seveda v odlični angleščini, ki je verjetno posledica njegovega zgodnejšega bivanja v Združenih državah, kjer je oče, filozof Julian Marías, med drugim poučeval na Univerzi Yale. Pa seveda tudi Maríasovega kasnejšega dveletnega bivanja (ter poučevanja) v Oxfordu, katerega izkušnje so vključene v zadnji del romana – Strup in senca in zbogom. Toda vključevanje avtobiografskih elementov se zdi pisatelju, prejemniku številnih državnih in mednarodnih nagrad, čigar dela so prevedena v 34 jezikov in prodana v več kot pet milijonih izvodov, nebistveno: »Identiteta je zame nepomembna. Kaj vemo o Shakespearu? Dejstvo, da sem živ, je zgolj naključje.«

Pa vendarle: poudarjanje lika očeta in vplivov angleške književnosti na ustvarjanje enega izmed najvidnejših avtorjev ne samo španske, temveč tudi evropske književnosti, se zdi ključno iz več razlogov. Najprej, ker je naslov monumentalnega romana v treh zvezkih – Tvoj obraz jutri – vzet iz Shakespearove drame Henry IV. Posebno v zadnjem zvezku romana, podnaslovljenem Strup in senca in zbogom, junak, ki je hkrati tudi prvoosebni pripovedovalec, primerja svojo situacijo s situacijo krvoločnega kralja Richarda. Toda namesto da bi se kot prvi mož v Shakespearovi drami pustil zabosti, Jaime ali Jacques ali Jack Deza prehiti svojega tekmeca ter mu zlomi (levo) roko. »Nisem mogel dopustiti, da bi Luisa mirno spala z njim, da bi on nekega dne zavzel mojo blazino in zapolnil praznino v moji mlačni postelji,« pomisli junak v stanovanju ženinega ljubimca. Mlačna postelja je sicer metafora za odtujitev zakoncev. Glavni lik se je namreč že pred časom preselil v London, kjer za skrivno organizacijo MI6, povezano z angleško tajno službo, tolmači znane in neznane ljudi. Ob priložnosti se vrne v Madrid ter poskuša vrniti stvari na stari tir.

Medkulturnost, medbesedilnost

Vse, kar smo v romanu prebirali že prej, kaznovanje tepčka na stranišču za hendikepirane, razglabljanje o sindromu Mansfield-Kennedy, spraševanje, zakaj človek ne sme kar tako pretepati ljudi in jih pobijati, razkrivanje dejavnosti tajne organizacije, analiziranje skrivnih videov, ki jih neke noči odgovorni kaže svojemu zaposlenemu, se izkaže kot predzgodba za tisto, kar bo Jack Deza storil in kar stori tako imenovanemu »umetnjakarju« (dobesedno ponarejevalcu slik) oziroma ženinemu ljubimcu. »Dandanes zaradi slehernega človeka, ki umre, naredijo veliko tragedijo,« Tupra, vodja skupine MI6, poučuje svojega uslužbenca, »toda kaj je lahko tako hudega v tem, kar je tako skrajno naravno, tako običajno?« Nadaljnje prepričevanje, da so na primer v preteklosti, s katero sicer ves čas korespondira roman, ljudje bili bolj seznanjeni in bolj sprijaznjeni s smrtjo in da je za nekatere nujen izstop iz lastnega časa, s čimer naj bi bilo upravičeno dejanje smrti in nasilja, Jacka Deze ne navede, da bi prestopil magično mejo ter vzel življenje ljubimcu, ki sadistično pretepa njegovo ženo. Kdo pa sem, da bi skalil red vesolja, se vpraša v ključnem trenutku s pištolo v roki.

Zdi se, da ravno v slednjem trenutku roman v celoti, ne samo njegov zadnji del Strup, senca in zbogom, doživi vrhunec. In navsezadnje vrhunec reinterpretacije Shakespearove drame. Nasploh je za Maríasovo pisanje značilno, da se medkulturno (izjemno je tudi njegovo poznavanje slikarstva) in medbesedilno navezuje (sam je na primer iz angleščine v špančino prevajal Conrada, Faulknerja, Kiplinga, Nabokova, Durella, ki jih skoraj rokohitrsko vpleta v lastno pisanje), da njegovi junaki sočasno govorijo več jezikov, da išče maksimalno izrazno možnost v posameznem jeziku in da ves čas prevprašuje status resničnosti literarnega dela. Tudi s tem, ko v roman vključi odlomke pripovedi resničnih oseb o španski državljanski vojni (tu je ključna očetova figura) ali o tako imenovani »črni propagandi« v času druge svetovne vojne (ne gre torej samo za pisateljevo fascinacijo z nasiljem in zlom, temveč že za razkrivanje šokantnih dejstev). In vmes se ne odreče niti mimobežnemu, pa vendar izjemno pronicljivemu komentiranju o stanju današnjega Madrida, Španije, Špancev in sveta na splošno.

Morda je nekoliko moteče le, da Angliji, tuji deželi, iz katere se junak vrača v domače okolje, pripisuje pretirano organiziranost, zadržanost, spoštljivost in da šele na ozadju tega prikaže Španijo kot pretirano, vreščečo, neodgovorno. Toda taista španska pretiranost Maríasu pomaga zaključiti roman: moški v skoraj bikoborski maniri obvaruje družino pred vsiljevalcem in hkrati upa, da bo za vedno ohranil lastno nadvednost (pred njo, ki ne sluti, da je prestrašil ljubimca). S tem je sicer že nakazano, da ne pozna svojega obraza jutri in menda celo ne obraza tistih, ki jih ljubi, ali, kot nekje v izreče Sir Peter Wheeler, še ena očetovska figura v romanu, oziroma je izrekel pisatelj sam v omenjenem intervjuju: danes nihče noče izvedeti o tistem, kar vidi, niti kar se dogaja. Gotovost je odpravljena iz sveta, kot bi bila kužna. Javier Marias