Tiskane izdaje
Vsi vemo, da živi Jolka Milič v Sežani. Ampak kaj pomeni živeti v Sežani?
Vprašanje za roman od petsto do osemsto strani, takih, kot so zdaj v modi. Skušala ga bom strniti v minimalistično povest. Do petnajstega leta ... kot življenje v zelenem raju, kjer so bili avtomobili in ropot prava redkost. Sežana pa za eno prgišče, kot kakšne jaslice. Potem vojna - preskočila jo bom, ker bi roman pridobil nadaljnjih štiristo strani - in nato priključitev k Jugoslaviji. Vse novo in zelo drugačno z jezikom - milo slovenščino - vred. Kar dolgo smo rabili, da smo razumeli, kaj so prišleki s Kranjskega hoteli povedati z in sicer torej ni tako. Kaj neki se je skrivalo za tisto besedo odveč in, pravzaprav, katera je bila odveč: sicer ali torej? Ker živim ob glavni cesti, ki pelje v Trst in Ljubljano, so se tako matični kot zamejski literati dnevno ustavljali pri meni na klepetu. Tudi zato, ker je bil moj dom odprt, ni se bilo treba vnaprej najaviti. Moji sestri, ki je živela v Milanu in večkrat preživela počitnice pri nas, se je to zdelo nekaj ... nezaslišanega, vsaj trikrat na teden se je pritožila: Pa saj to sploh ni privatna hiša, to je hotel! Odkar smo osamosvojeni, smo bogu čisto za hrbtom, nekako lebdimo v zraku in čakamo, kdaj nas bo vrglo na r.., pardon, na tla, saj že zdavnaj ni več ne malega ne velikega literarnega prometa v obe smeri. Edino, kar zares uspeva v Sežani, so ... 'frizerije'. Samo na Partizanski cesti, ki je glavna, toda ne zelo dolga, jih je nekako trideset, da bi se šikalo, da jo iz Partizanske preimenujejo v Frizersko. Kako simbolično! Nimam pa pojma, koga frizirajo, saj če gledaš sežanske ženske ali moške glave, vključno z mojo, smo prej kuštravi in zanemarjeni kot lepo počesani in modno urejeni.
S Sežano se rima Ljubljana. Imata kraja v kulturnem pogledu skupnega še kaj drugega kot rimo?
Po kulturni plati se je Sežana še kar odrezala in dala svetu vsaj četico slavnih ljudi. Naj jih naštejem? Vsaj tiste, ki se jih trenutno spomnim? Pisatelja Jožeta Pahorja in Maro Husu. Arheologinjo in publicistko Ljudmilo Gec-Plesničar. Še živečo slavistko in publicistko Marijo Pirjevec-Paternu in njenega brata zgodovinarja Jožeta Pirjevca. Pa Danila Dolcija. Sebe bom iz lažne skromnosti kar obšla. Naj me odkrijejo zanamci! Moj brat - živi v Kanadi, izredni član SAZU - se je v svetovnem merilu zelo izkazal, dobil je nešteto visokih odličij in medalj na področju medicine, pneumologija, v Atenah so pred nekaj leti po njem imenovali neki pomembni inštitut.
Zadostovalo bi imenovati Srečka Kosovela, da Sežano ... usrano, zaspano in pokakano povzdignemo do neba. Jaz mu sicer pravim Nesrečko Kosovel, ker se resnično ni rodil v srajčki. O tem priča že njegova prerana smrt. Po njegovih pesmih je 'šarilo' sto in več ljudi, ga brez potrebe popravljalo in 'nategovalo', skoraj naskrivaj so mu vrnili, kar so mu vzeli.
Prebral sem, da ste bili nekoč bančna uradnica. To je bil tudi Miran Jarc, na primer, Kafka pa je bil v Pragi zavarovalniški uradnik. To omenjam zato, ker se tako bije z našimi klišejskimi predstavami o umetniku. In ker si posebej vas zelo težko predstavljam v takšnem poklicu.
In še zelo sposobna uradnica, primerna za kakšno vodilno mesto. Svojo bančno kariero sem končala na likvidaturi, potem so tri od nas vrgli iz službe, mene, ker sem bila jezikava in nedisciplinirana, druga dva, ker sta bila ... kulaka, pa še z župnikom sta prijateljevala. Tončka Kosovel-Ravbar, Srečkova sestra, ki je delala v računovodstvu in je zelo rada kramljala z mano, mi je vedno pravila, da sem ... preinteligentna (!) in me književnost preveč zanima za bančno uradnico, da me ne vidi dolgo pri njih. Pa me je res kmalu nehala videvati, pa ne zato, ker bi sama odšla iz banke, marveč, ker so me vrgli iz nje, ne brez bolečin, takrat sem mislila, da je z mano konec za vse večne čase.
Razen tega, da mnogo prevajate, se radi tudi polemično oglašate. To počnete že vsaj štirideset let, moj spomin nese v čas, ko ste se spoprijemali z Jožetom Javorškom. Časi tipičnih kulturniških bojev so že zdavnaj minili in zdi se, da ste iz stare garde poslednja borka na barikadah - z mečem, ki je enako oster, kot je bil. Kaj vas najbolj pogreje?
Ja, po Jožetu Javoršku se mi pa prav toži. In seveda po Pavletu Zidarju. Oba sta čudovita stilista. Kar boli me, da sta tako rano umrla, na višku ustvarjalne poti. Drugi objesten in samoljuben mačist in površen kot le kaj, zelo primeren za strelice prepričane feministke, prvi malce snobovski, enako zagledan vase in rahlo preveč režimski za moj okus, tudi primeren za kakšen lep obstrel. Nikakor pa ne sprejmem podobe o njem, ki jo dandanes lahko razvijemo iz raznih del. Naša ozkosrčnost do nesomišljenikov je strašljiva. Kaj me najbolj pogreje? Med drugim na videz zelo učeno govorjenje tja v tri dni, brez konsistence. Tudi delitev na 'mi' in 'vi' in 'mi smo super, vi pa pod nulo in še nižje'. Taki mi-vi tudi radi opletajo s slovenceljni in se bahaško gredo superiornost, saj, če drugega ne ponižajo, najbrž prehitro opazijo, da so tudi sami bolj pritlehne postave. To pa jim ne diši.
Veliko ste prevajali, iz romanskih jezikov v slovenščino in obratno, vendar v zadnjem času predvsem slovensko poezijo v italijanščino. Če pustiva ob strani vam bližnjo italijanščino, kje in kdaj ste se na-učili še francoščino in španščino?
Tudi iz italijanščine v slovenščino nekaj zbirk. Zadnje čase Prima Levija, Silvia Cumpeto, Umberta Sabo, Danila Dolcija in v tisku je zbirka apuljske pesnice Anne Santoliquido. V vsaki številki revije SRP je skoraj vedno kakšen italijanski pesnik preveden v slovenščino. Ali Francoz ali Španec. Največ je Italijanov, ki jih štejem za svoje bratrance v prvem kolenu alias za ' žlahto raztrgano plahto', pozimi boljše plahta z luknjami kot pa nič. Francoščino me je med vojno v Trstu privatno učila Parižanka, poročena Vojvodich, njen mož je bil višji uradnik, Dalmatinec po rodu. Pozneje me je s francosko literaturo do smrti zalagala prijateljica, ki je veliko let živela v Lyonu in z mano vedno govorila le francosko. Škoda, da me ni prisilila, da ji po francosko tudi odgovarjam, zato je moje znanje vedno bolj pasivno. Španščino pa sama, sprva s poslušanjem plošč, nato s prebiranjem ... tudi besed iz slovarja. Španskih telenovel pa sploh ne morem gledati, so prene-umne, jezik gor, jezik dol, kar je preveč, je preveč.
V nekem drugem intervjuju ste rekli, da ste zasvojeni s poezijo. Kako to izgleda?
Kot sem rekla: pijansko. Zasvojeno. 'Bulano'. Če - po petih ali šestih urah prevajanja poezije - greš spat in ne moreš zaspati, dokler ne sežeš po ... poeziji, je s tabo nekaj hudo narobe. Se vam ne zdi? No, vzameš v roke zbirko Saše Pavček Obleci me v poljub ... in ker je knjiga škatlasta in težka kot svinec, pesnico najprej ' prefiksaš' , kaj bi rada, da se njene pesmi ohranijo dlje od piramid? Pri Miši niso sposobni spraviti skupaj kaj bolj zračnega in lahkotnega? Vse drugo v redu, barva, oblikovan- je - notranje - v redu. Le predebele platnice, preostre konice. Saj so čisto nori! Zalučaš knjigo čim dlje, da se ne raniš, in vzameš v roke nekaj mehkega, broširanega, italijanskega o ... ločilih. Ja, ja, prav ste razumeli, o pikah, podpičjih, vejicah in tako dalje. Pa zelo poetičnega za povrh. Naravnost očarljivo branje.
Kako se odločate, katere pesnike boste prevajali? Jih poiščete vi ali oni najdejo vas? So z njimi kakšne težave?
Za nekoga, ki nenehno bere poezijo, pride pesnik hočeš nočeš sam v hišo, že med branjem si rečeš, aha, tega bom pa vsaj za revijo prevedla. Iz medkrajevnih in multipotreb in prijateljske vzajemnosti ali fairplaya ... pa se grem tudi konjunkturo. Poročim dulce z utile . Rada se grem tudi '(med)kulturno spletično'.
Vaše prevajalsko delo je vsekakor opaženo, prejeli ste italijansko odlikovanje pa našo Lavrinovo nagrado. Sovretove še niste dobili, jo pogrešate?
Kaj ne dobijo Sovretove nagrade samo težke prevajalske kategorije in posvečenci, med katere - jaz, superfrajerka in nikogaršnja zemlja - sploh ne spadam? Mimogrede: nagrade so pri meni prej deveta briga kot poželjivi sladkorčki. Ne povejte naprej!
Tudi vi ste pesnica, najbrž ste imeli določene literarne ambicije, ki jih je, tako kaže, prekrilo prevajanje. Kaj počnete, kadar ne prevajate?
Zagrešila sem samo en pesniški list z ... lepljenkami. Toda nihče tega ni opazil, čeprav sem večkrat povedala na glas, da so to lepljenke in provokacija. - Kaj počnem, ko ne prevajam? Zelo pametno bi bilo, če bi vzela pogosteje cunjo v roke in temeljito pobrisala prah po stanovanju. Enako pametno bi bilo, če bi zašila vse perilo, ki me čaka že polikano, da ga potem lahko spravim v omaro. Skrajno potrebno bi bilo, da bi polikala goro perila, ki me - skrita za neko ' paradano' - prav kliče, vendar na žalost ne prikliče. Prav nujno bi bilo, da bi si vsak dan vzela dobro uro za sprehod, sicer bom zakrnela. Še bi lahko naštevala.
Kaj je najpomembnejše v življenju? Mi zdaj, ko sva prikrmarila do konca, lahko zaupate kakšen odgovor?
Verjetno ... da ti je všeč to, kar počenjaš, ne glede na pomembnost ali nepomembnost. Z bratom sva imela to srečo, da se nama je to popolnoma uresničilo, sva se seveda tudi potrudila, da se je. A kar se mene tiče, sodim med tiste trdobučneže, ki bi morali ponoviti razred, imenovan življenje, ker marsičesa sploh nisem razumela. Na svet sem prišla s kakšno gotovostjo, onkraj, kam?, pa bom šla s samimi vprašaji: ?????
