Jurij VI.: Filmski in resnični kralj

Zgodba o negotovem in občutljivem kralju Juriju VI., ki je trpel zaradi jecljanja, se je filmski industriji ponujala sama. 
V zadnjih letih je to že tretji tovrstni film. Očitki, da nekateri prikazi ne ustrezajo zgodovinskim dejstvom.

Objavljeno
11. februar 2011 12.42
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura
Zgodbe o kraljih in dvorih so za ljudi že same po sebi zanimive, če je v njih govor o človeških šibkostih, o katerih si plebs predstavlja, da je modrokrvnim z njimi prizaneseno, pa še toliko bolj. In če k temu dodamo, da jih kraljeva družina pred javnostjo bolj ali manj uspešno skriva, se je osebna drama o negotovem in občutljivem kralju Juriju VI., ki je trpel zaradi jecljanja, kar sama ponujala filmski industriji.

Za uspeh filma, kot je Kraljev govor, so poleg dobre zgodbe potrebni še odlični igralci, in ti so se v tem primeru prvovrstno izkazali, filmu pa sta zagotovila uspeh še britanski občutek za detajle in smisel za ustvarjanje biografskih dram. Očitno je vse to britanskim filmskim ustvarjalcem v spodbudo, saj je v zadnjih nekaj letih Kraljev govor za Kraljico in Viktorijo že tretji tovrstni film. Polne dvorane, številne nagrade in največ nominacij za letošnje oskarje kažejo, da se je film o kralju Juriju VI. splačalo ­posneti. Scenarista Davida Seidlerja je zgodba mikala že pred mnogimi leti, vendar ga je takrat soproga Jurija VI., kraljica mati, prosila, naj s filmom še malo počaka, ker da je spomin na tedanje dogodke še preveč živ in boleč. Sedem let po njeni smrti je film v kinih in celo sami kraljici ­Elizabeti II. je všeč, scenarist pa utegne zanj dobiti tako britansko bafto kot ameriškega oskarja.

Na prestolu proti svoji volji

Jurij VI., oče sedanje britanske kraljice Elizabate II., ki ga v filmu upodablja Colin Firth, se je na prestolu znašel nepredvideno in proti svoji volji. Težav z jecljanjem morda niti ne bi doživljal tako usodno, če v tistem trenutku ljudstvo ne bi na prestolu prav posebej potrebovalo močne in odločne osebnosti, kajti nacizem se je že razširil po precejšnjem delu Evrope in vojna je začenjala groziti tudi Britaniji. Princ Albert je bil mlajši sin kralja Jurija V. in zanj ni bilo načrtovano, da bi postal kralj. Za kralja je bil predviden starejši sin, ki je kot Edvard VIII. vladal manj kot leto, dokler ni podlegel čarom ločene Američanke Wallis Simpson, ki so ga tako prevzeli, da se je raje odrekel prestolu kakor njej. Njegova abdikacija je leta 1936 v Britaniji pripeljala do ustavne krize, kajti parlament ni mogel odobriti zakonske zveze z ločenko, ker je ljudstvo ne bi sprejelo za kraljico.

Vprašanje je, kako bi, zgodovinsko gledano, stvari potekale, če se Edvard VIII. ne bi odpovedal prestolu, kajti v nasprotju z bratom je bil pred vojno in med njo dokaj odkrito naklonjen nacizmu oziroma Hitlerju, kar v filmu ne pride toliko do izraza, in to mu nekateri kritiki očitajo. V oceni, da filmska pripoved ne ustreza zgodovinskim dejstvom oziroma da je britanska zgodovinska drama polna zgodovinskih netočnosti, je bil najbolj oster znani pisec in esejist Christopher Hitchens, in to predvsem zaradi filmskega lika Winstona Churchilla. V uvodu sicer pravi, da je Kraljev govor izredno dobro narejen film, zatem pa mu očita predvsem neupoštevanje dejstev, da Churchill, ki tedaj še ni bil premier,­ ampak je to postal leto pozneje, 1940., ni od začetka podpiral Jurija VI. in ni povsem zagovarjal abdikacije Edvarda VIII., kot je prikazano v filmu, ko razlaga Albertu, da bi moral njegov brat odstopiti.

Kdaj iskrena analiza Churchillovega kulta?

Ko je kriza leta 1936 postajala vse globlja, se je Churchill na grozo svojih kolegov nehal ukvarjati s tistim, s čimer bi se moral, in se posvetil ohranitvi pronacističnega plejboja na tronu,« piše Hitchens. Meni, da odločitev o zanemarjanju teh zgodovinskih »podrobnosti« v filmu ni mogla biti klasične »dramske narave«. In nadaljuje: »Zdi se, da nikoli ne bo prišel čas za iskreno analizo Churchillovega kulta.« Hitchens pravi, da gre le za nadaljevanje krepitve in širjenja ustvarjenih mitov o »precej čudni majhni nemški dinastiji«, ki je prav zaradi propagande, s katero se miti ustvarjajo, postala in ostala ­slavljena v britanski kraljevi družini.

Nasploh je največji in pravzaprav edini očitek filmu, da v njem skoraj ni faktografije, ali pa v celoti ne ustreza dejstvom, in da v njem ni analize političnih razmerij, medtem ko brez izjeme vsi hvalijo igro Colina­ Firtha kot kralja, Geoffreyja Rusha kot svojevrstnega logopeda in Helen Bonham Carter kot kraljico, pa tudi epizodne nastope Guya Pearcea v vlogi Jurijevega brata Edvarda VIII., Dereka Jacobija­ kot canterburyjskega nadškofa ter Timothyja Spalla kot Winstona Churchilla.­

Vprašanje je, koliko so ti očitki sploh umestni, pa ne zato, ker ne bi temeljili na zgodovinskih dejstvih, ampak zato, ker je vsaka ekranizacija zgodovinskih dogodkov iz dramaturških razlogov vsaj deloma prilagojena, razen če gre za dokumentarni film.

Kraljev govor - napovednik