Tiskane izdaje
Aleševa teza je bila jasna. Slovenci imamo zelo dobro poezijo in malo manj dobro prozo. Tukaj bom zdaj rahlo špekuliral, ker se mi dozdeva, da je šlo za širši kontekst, ne omejenost na materinščino: naša poezija je boljša od poezije ostalih bratskih narodov in narodnosti, v prozi pa capljamo zadaj. Spomnim se te trditve – bila je bolj trditev kot teza –, ne spomnim pa se morebitnih utemeljitev in natančnejših primerjav, spiska imen in naslovov knjig. Slednji bi mi v tistem času bolj malo koristili; zame sta bila takrat domače pisanje in pisanje iz bližnje okolice precejšnji beli lisi. In tudi, če bi ju poznal, bi imel težave, kajti, kako lahko človek med seboj sploh primerja različne literarne zvrsti. Že pri določanju tega, kaj je znotraj iste zvrsti postavljeno višje in kaj nižje, naletimo na precejšnje težave. Težave se samo večajo, če do napisanega nimamo dovolj velike distance.
Lani decembra sem v dnevnih časopisih prebral dva članka na temo, kaj je znotraj določene nacionalne književnosti boljše: poezija ali proza. Kdo ima status paradnega konja? Če sem natančnejši, to sta bila intervju in anketa s spremnim tekstom. Intervju je bil objavljen v Književnih listih. Peter Kolšek je v nekem vprašanju postavil tezo, da je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih slovenska literatura najmočnejša v poeziji (v pesništvu), v osemdesetih pa naj bi lirika stopila v ozadje, izgubila prvenstvo. Intervjuvanka dr. Alojzija Zupan Sosič je odgovarjala, da je v osemdesetih močno v ospredje stopila kratka proza, v devetdesetih pa roman, ne samo po količini, ampak tudi po kakovosti.
V hrvaškem Jutarnjem listu sta istočasno izšla anketa in članek Iskanje najboljšega hrvaškega romana. Zanimivo je, da so teze in ugotovitve, o katerih piše avtorica teksta Jagna Pogačnik, skoraj povsem identične tistim iz Književnih listov. Roman je tudi na hrvaškem popolnoma prevladal na literarni sceni. Nekje proti koncu teksta avtorica zapiše še nekaj stavkov o predsodku, ki je dolga leta spremljal hrvaško književnost – ta predsodek je spet skoraj povsem identičen dvajset let stari Aleševi trditvi: tudi Hrvati so zase vedeli, da so dobri pesniki in pisci kratke proze, vendar jim, za razliko od sosedov, pisanje romanov ni šlo tako dobro od rok. Ali še nekaj precej hujšega; pisanje romanov jim nikakor ni šlo od rok (ne vem sicer, katere sosede je avtorica mislila).
Teza, da Hrvati ne znajo pisati romanov, kaj hitro zbledi in izgine, ko se človek sooči z avtorji in naslovi romanov, ki so jih anketirani postavili na svoje individualne lestvice Top 10: Ivo Andrić: Most na Drini in Travniška kronika; Miroslav Krleža: Vrnitev Filipa Latinovicza; Ranko Marinković: Kiklop, Vladan Desnica: Pomladi Ivana Galeba; Slobodan Novak: Dišave, zlato in kadilo; Mirko Kovać: Mesto v ogledalu ... To so izjemno dobri romani, ki tudi v mojem imaginarnem literarnem kanonu zasedajo visoka mesta in spadajo v širši krog najboljših romanov, kar sem jih kdaj bral, ne glede na »velikost« književnosti, iz katere prihajajo in »velikost« jezika, v katerem so napisani. Podobno kot igralci iz nekdanje države – Pavle Vujisić, Danilo Bata Stojković, Fabijan Šovagović, Bogdan Diklić – v mojem imaginarnem igralskem kanonu spadajo med najboljše igralce, kar sem jih kdaj videl na filmskem platnu.
Najboljše iz šestdesetih in sedemdesetih v poeziji
In kako je pri nas? Ali imamo takšne romane, ki bi jih lahko postavili ob bok prej naštetim? Je res poezija dosegla svoj visoki čas sredi druge polovice prejšnjega stoletja in je potem sklonila glavo in primat prepustila prozi, najprej kratki in v sedanjosti še poplavi romanov, čeprav verjetno poezija, vsaj glede na število pesniških knjig, ki izidejo vsako leto, poplavlja še bistveno bolj kot romani? Ali imamo tudi pri določanju boljšega in slabšega, višje in nižje postavljenega v književnosti, čisto človeške lastnosti in smo močno podvrženi nostalgiji po »zlati dobi«, tako da vedno mislimo, da so se vse velike in pomembne zgodbe zgodile v preteklosti in je sedanjost uboga in siromašna?
V šestdesetih in sedemdestih sta svojo najboljšo poezijo napisala Zajc in Strniša, Šalamun je začel svoje opus infinitum pesniško potovanje, leta 1975 so izšle Grafenauerjeve Štukature, drsenje po hladnem steklu (kristalu) sonetov, Makarovičeva je pisala temno, baladno liriko, leta 1976 je izšel Kovičev Labrador, leto pozneje pa še Kocbekove Zbrane pesmi v dveh knjigah, z znamenito fotografijo tlakovalcev na naslovnici.
Toda če hočemo govoriti o kakovosti poezije, mora ponavadi priti do zgostitve; pesniki ene knjige so bolj redki (Prešeren, Whitman), panoramski pogled, izbor zlatih zrn, ki so po izpiranju časa ostala na situ, se najbolj natančno vidi iz izbranih pesmi. Retrospektivno gledano, sploh če si v spomin prikličemo naslove nekaterih pesmi – meni osebno poezija stoji ali pade na posamičnih pesmih –, ki so označile tisto obdobje in imajo hkrati tudi nadčasovno dimenzijo in z isto močjo sijejo še danes, so to: Utopljenka, Ubijalci kač, Tihi škrebetavec, Dom, Vrba, Uspavanka, Rdeče rože, Beseda, Naša vera, Labrador, Južni otok, Bezgove ure, Mikrofon v zidu, Ob treh ponoči, Lipicanci, Pelin žena, Večernice, Preštevanje, V jeziku hiša, v času sloji stanja, Sled prejšnjega, prehodnost; iz semena, V pečatni vosek ulita luč poletja ... In če temu dodamo še Tauferjevo poezijo, predvsem tisto iz knjige Jetnik prostosti, in Brvarjevo vitalistično in humorno poezijo, bi lahko rekli, da je bilo to obdobje poezije.
... in v prozi
Toda v istem času so izšle tudi nekatere izredne prozne knjige: v veliki meri spregledana, a danes zelo čislana Nekropola, vrh proze Borisa Pahorja, Kovačičeva briljantna ubeseditev izkušnje iz JLA, Resničnost, Zupanov Menuet za kitaro, najboljše pisanje v slovenščini o drugi svetovni vojni in na koncu sedemdestih, Rožančeva Ljubezen, roman o odraščanju med drugo svetovno vojno v ljubljanski Zeleni jami, Jančarjev romaneskni tour de force: Galjot. In če zdaj uporabim metaforo Charlesa Simica o gostiji muz, moram poleg glavnih jedi omeniti vsaj še kakšno pikantno, hladno predjed, ki sta jo na pojedino prinesla recimo Rupel in Dolenc s knjigo Peto nadstropje trinadstropne hiše, ali pa Emil Filipčič z Grein Vaunom – knjigama, ki sta bili zame kot za mladeniča celo bolj pomembni od »klasik« (teh niti nisem poznal), saj sta zabavali in nagrajevali s smehom in širili polje svobode. V poeziji je v sedemdestih in na začetku osemdesetih takšno jed prinesel Jure Detela z nekaterimi pesmimi iz knjig Zemljevidi ter Mah in srebro. Vendar te pesmi niso nagrajevale s smehom.
Podobna zgodba kot v času do mnevne »vladavine poezije« se dogaja tudi v osemdesetih, ko se je zgodil »boom« kratke proze. Desetletje je odprla Gradišnikova zemljazemljazemlja, Boštjan Seliškar je napisal legendarnega Taksista, Blatnik se je začel izpopolnjevati v žanru, s katerim je najbolj zaslovel (Menjave kož in Zakon želje), Jani Virk je ob koncu desetletja in na začetku devetdesetih napisal svojo najboljšo prozo, ki je izšla v zbirkah Vrata in Moški nad prepadom, Franjo Frančič pa svoji najudarnejši knjigi Ego trip in Domovina bleda mati. Osrednji pisec tega žanra je bil takrat seveda Milan Kleč s fantastično-grotesknima mojstrovinama Lasje in Briljantina.
Čeprav si veljal za absolutno modernega, če si takrat pisal kratko prozo, je proza dosegla vrhunec z romanom, kajti v osemdesetih so izšli Kovačičevi Prišleki, po mojem mnenju osnovno besedilo slovenske književnosti sploh. Tudi Jančar je ohranjal visok nivo z romanom Severni sij, predvsem pa so njegove pisateljske veščine našle neko popolno izpolnitev v kratkih zgodbah z začetka naslednjega desetletja v knjigah Pogled angela in v Kondorjevem izboru Ultima creatura. Leta 1984 je izšel tudi Flisarjev Čarovnikov vajenec, ki je skozi naslednjega četrt stoletja postal svojevrsten fenomen; doživel je osem ponatisov, zadnjega lani v obliki stripa, in bil do zdaj natisnjen v 63.000 izvodih. Tudi v tem desetletju imam na gostiji muz hladno predjed, ki je bila pravzaprav moja glavna jed; avtobiografski roman Andreja Moroviča Bomba La Petrolia.
In poezija? Ali drži, da se je poezija pomaknila v ozadje? Jesihov Volfram je leta 1980 napovedal tisto, kar se bo v njegovi poeziji zgodilo čez desetletje. Omenil sem že Jureta Detelo. Izšlo je »nadaljevanje« Grafenauerjevih Štukatur: Palimpsesti. Potem Ihanova izpeljava Kocbekovih pesmi v prozi: Srebrnik. Nujno je treba omeniti še Tomaža Šalamuna, ki je v tem desetletju ohranil moč in erupcijo iz prejšnjih dveh desetletij, predvsem v knjigah Balada za Metko Krašovec, Soy Realidad in v meni posebno ljubi Meri časa, njegovi najbolj lirični knjigi. V osemdeseta sodita še Debeljakovi knjigi poezije Slovar tišine in Minute strahu; najbolj reprezentativni knjigi poezije tistega časa.
Zadnjih dvajset let
Ali zadnjih dvajset let res živimo v obdobju vladavine romana? Če se sklicujemo na popularnost te zvrsti (število bralcev, izposoja v knjižnicah, knjižnice tudi bistveno raje odkupujejo romane kot pesniške zbirke), je odgovor pritrdilen. Če se sklicujemo na produkcijo (za prvega kresnika je bilo v konkurenci 12 romanov, za zadnjega desetkrat več, vendar ima tu še vseeno velik primat poezija – pesniških zbirk izide vsako leto skoraj toliko kot ima leto dni), moramo to zanikati. Če se sklicujemo na celotno medijsko mašinerijo, povezano s prozo – Dnevnikova fabula, sploh pa Delova nagrada za roman leta kresnik –, potem je romanopisje res na prestolu, sledijo mu kratka proza, nekje iz podzemlja pa vse skupaj sramežljivo opazuje poezija. Ampak kaj je s kakovostjo? Kateri romani, izdani v zadnjih dvajsetih letih, sijejo najmočneje? So ti romani tako dobri kot romani, ki so izhajali v času »vladavine« poezije v šestdesetih in sedemdesetih ali pa v času »booma« kratke proze v osemdesetih? Ali je kakovost romanov primerljiva s kakovostjo kratke proze ali poezije?
Ko razmišljam o romanih iz tega obdobja, mi hitro pride na misel nekaj naslovov, ki so name napravili najmočnejši vtis: Jančarjevo Posmehljivo poželenje z izjemnim prizorom scanja v umivalnik, ki tistemu, ki knjigo prebere, za vedno ostane v spominu (podobno kot za vedno ostanejo v spominu prizori iz Fellinijevega Amarcorda, kjer stric kriči, da bi rad žensko, in noče z drevesa, dokler ponj ne pride pritlikava nuna), Hiengov Čudežni Felix, ki bolj kot zaključeno delo deluje kot nekakšen »izcizeliran« uvod v veliko, pustolovsko epopejo, a ta epopeja se ne zgodi, čeprav jo je Hieng obljubljal, potem stilistično srhljivo dobro napisan Perčičev Izganjalec hudiča, katerega deli so, da bi bil vtis še boljši, morda preohlapno povezani, Lainščkova »močvirska uteha« Ki jo je megla prinesla, kratek roman Nedeljke Pirjevec Zaznamovana, Skubičev romaneskni prvenec Grenki med, ki ima fino presežno energijo prvencev, ki jo je v naslednjih delih, čeprav so mogoče bolje napisana, nemogoče ponoviti, še ena tanka knjižica, Dolenčev Pes iz Atlantide, z mistiko in skrivnostnostjo dalmatinskega otoka, Šarotarjev Biljard v Dobrayu, postavljen v isto okolje kot najboljša Lainščkova proza, a bolj nežen, mehkejši in bolj melanholičen. Tu je seveda še kratka proza Aleša Čara, Polone Glavan, Dušana Merca, Mojce Kumerdej, Suzane Tratnik, Petra Rezmana, Andreja Skubica ... Včasih se celo zazdi, da je to obdobje bolj bogato s kratko prozo kot osemdeseta.
Toda ali je ta proza (kratka in dolga) na tako visokem nivoju kot že omenjene prozne knjige, ki so izšle v prejšnjih desetletjih, ali pa knjige poezije, če je seveda primerjava sploh mogoča, ki so izhajale, ko se je dogajal slovenski romaneskni »boom«? Če panoramsko preletimo zadnjih dvajset let, so tu Jesihovo pisanje od Sonetov do njegovih zadnjih zbirk, Milan Dekleva s Paničnim človekom in Šepavimi soneti, pesmi najbolj podcenjenega in spregledanega slovenskega pesnika Marjana Strojana, od začetnih zbirk prek Parnikov v dežju do zadnje Vreme, kamni, krave, Peter Semolič s Hišo iz besed in Krogi na vodi, Boris A. Novak z Mojstrom nespečnosti, Iztok Osojnik z Nekoč je bila Amerika in Iz novega sveta, poezija Primoža Čučnika od Dveh zim, prek Ritma v rokah, do zbirke Kot dar, Miklavž Komelj z Roso in Hipodromom, Aleš Šteger s Protuberancami, Jure Jakob s Tremi postajami in Zapuščenimi kraji (pri vseh teh knjigah bi se morali omejiti na posamične pesmi, in če bi hoteli dobiti še natančnejši uvid v poezijo, bi seveda moralo priti do zgostitve – izbranih pesmi, te pa ponavadi dobimo, če jih dobimo, ko pesniki dosežejo določeno starost in se začne delati rekapitulacija). Na vprašanje, kaj je v nekem obdobju boljše in kaj slabše, je skoraj nemogoče odgovoriti, sploh pa ne vehementno.
Sreča je pet res dobrih knjig na leto
Obstaja sicer še en način, kako rešiti »uganko«. Pogled od zunaj. Mogoče si lahko pomagam, če na vse skupaj poskusim pogledati skozi prizmo prevedene književnosti. Ko sem bral kakšno prozno knjigo, in ni mi treba brskati po »velikih književnostih« niti po nekakšnih »top 10« iz teh književnosti, dovolj je, da sem se ozrl po naslovih iz nekdanje skupne države (v zadnjem času sem recimo prebral Valjarevićev Como pa Kovačevo Mesto v ogledalu , ta sicer je na lestvici Top 10 hrvaških romanov, Tasićevo Poslovilno darilo, Perišićev Naš človek na terenu), sem se večkrat spraševal, zakaj v našem jeziku ni takšnih knjig? Še najbolj ob Perišićevi, in to predvsem zaradi njene tematike (samoumevno je, da je izpeljava dobra) – to je roman o obdobju postjugoslovanske tranzicije, najboljši roman na to temo, kar sem jih bral. Pri sočasnem prebiranju tuje in slovenske poezije takšnih težav ponavadi nisem imel.
Če vprašanje, kaj je v nekem obdobju boljše in kaj slabše, precej spominja na razpravo o kvadraturi kroga, potem imam za razliko od iskanja odgovora nanj bistveno manj težav, ko se skušam otresti bralske naivnosti mladega človeka, s katero se je ta tekst začel. Z leti sem ugotovil, da smo zelo daleč od tega, da bi bilo vse, kar je sposobno prestopiti prag objavljivosti, že samo zaradi tega koraka dobro, vredno pozornosti. Moja spoznanja v zvezi s tem so danes diametralno nasprotna; ne glede na vso produkcijo, ne glede na vse nominacije in suspenze, ki se v zvezi s književnimi nagradami dogajajo ali pa naj bi se dogajali, smo lahko neskončno srečni, če na leto v Sloveniji izide pet res dobrih knjig. Sem so všteti tako poezija kot proza (kratka in dolga) in tudi tisto, o čemer sploh nisem govoril – esejistika. Seveda število po posamičnih letih rahlo variira, včasih navzgor, spet drugič navzdol. Na književni sceni je stalno in zanesljivo edino dejstvo, da živimo v obdobju velike hiperprodukcije.
