Tiskane izdaje
Podelitev nagrad za najboljše novinarske fotografije "World press photo" (WPP)nestrpno čakamo vse od leta 1955, ko je bil v Amsterdamu, na pobudo Nederlandse Vereniging Fotojournalisten (NVF) ustanovljen sklad te nagrade.
Finalni izbor ter podeljene nagrade WPP, vsako leto predstavijo klišeje ter trenutne trende v časopisnem ter revijalnem tisku. Žalostno dejstvo je, da v prvi vrsti v vsakoletnem izboru WPP iščemo trende ne pa vsebine, kaj šele smisla poslikanega klanja, črnobelih reportaž iz zavodov za mentalno prizadete, neskončne serije žalostno sestradanih otroških oči, obupanih mater ter jokajočih obupancev ležečih na krstah najdražjih. Nasilje tako ali drugačno, je neverjetno privlačno za bralce tako v Evropi, kot v Ameriki. Stiskane fotografije le redkokdaj dosežejo slikane, neposredno prizadete, pa vendar je najpogosteje uporabljen argument fotografov, da mora preostali svet enostavno videti strahote na bližnjem Vzhodu ali Afriki. Če fotografi ne bi slikali, razviti svet za te strahote sploh ne bi vedel. Redki fotografi zberejo dovolj poguma, da priznajo, da so včasih za svoje delo prav nenormalno dobro plačani in da to počno zaradi zaslužka, ne pa zaradi moralne dolžnosti.
Letošnja prvonagrajena fotografija avtorja Spencerja Platt-a/Getty Images, mi je všeč ravno zaradi nepopisne bizarnosti, ki jo kaže. Skupina treh mladih lepih deklet, se vozi v kabrioletu po uničenem Bejrutu in si za spomin z mobilnimi telefoni poslika razglednice, ki jih nekaj trenutkov za tem že pošilja svojim prijateljem, zahvaljujoč napredni tehnologiji, ki je stalno na dosegu roke. Prvonagrajena fotografija ni nikakršen tehnološki ali vsebinski presežek, je pa čudovit dokaz, kako je slepo, vase zagledanim fotožurnalistom tudi letos spodletelo z "globokimi" temami, ki na žalost nikogar več ne pretresejo. Če citiram zadnji stavek Alenke Puhar iz Sobotne Priloge dne 11.
novembra 2006: "In koliko mi zdržimo resnice o tuji bedi".
Edini dobitnik te prestižne nagrade v Sloveniji je bivši urednik fotografije pri časopisu Delo, Joco Žnidaršič. Njegovi padli konji v snegu na Kredarici, po vseh teh letih izžarevajo več humanizma in simpatij, kot pa trenutni nagrajenci nagrade, ki jo je Žnidaršič prejel pred 30 leti. Prav to manjka reportažni fotografiji zadnjih 15 let. Neprisiljene Etike in Humanizma.
več na: www.worldpressphoto.com
