Kaka »lajštica« in globoka odrska jama

Ko je predlani Mitja Bervar zasedel ravnateljski stolček v SNG Opera in 
balet Ljubljana, je napovedal: Naredil bom vse, da se bomo selili novembra. Leto dni je naokoli, najbližja možnost za vrnitev na stari naslov pa 
jesen. Nekatere poletne produkcije so zato že odpovedali, skrbi jih, koliko jih še bodo. Ravnatelj je sicer še zmeraj v ognju in poln energije, samo 
njegov nasmeh – se zdi – je malce bolj grenak.

Menda ste bili vzhičeni po četrt kovi premieri Rusalke.

Če je pa res ... dobra predstava! Pri tako kompleksnih projektih morajo biti vse stvari na svojem mestu. Takšne predstave delajo na festivalu Glyndebourne v Veliki Britaniji, kamor prihajajo najboljši dirigenti in solisti, občinstvo je iz celega sveta, vstopnice pa stanejo 250 evrov. Pri nas so 25 evrov. Prenesti tako produkcijo v Ljubljano in jo narediti z domačimi umetniki, je dosežek. Že dolgo nisem slišal igrati orkestra na tako visokem nivoju. Res, same superlative lahko povem. Tudi o dirigentu Tomášu Hanusu in režiserju Ianu Ratherfordu ter dobrih dosež kih naših solistov, zbora in gostov.

Lahko bi rekli veliki finale pred selitvijo?

Recimo. V lanskem letu smo izvedli 130 dogodkov kljub temu, da smo še brez strehe. V najboljših časih je ta ansambel izvedel po 150 predstav. Skratka, za polovico smo povečali našo dejavnost glede na leto 2009. Delali smo, se trudili, kadar kaj ni bilo v redu, pa smo to popravili in si rekli, okej, gremo naprej. Javnosti, partnerjem in financerju hočemo pokazati, da si želimo delati. So sicer tudi taki, ki jim odgovarja stanje neurejene hiše. Imajo pač svoje osebne računice.

Sta oba umetniška direktorja Christophe Capacci in Irek Mukhamedov upravičila angažma?

Dejstvo je, da smo nacionalna operna in baletna hiša, ki mora biti kakovostno vodena, ne prepuščena sama sebi. Kakovost poleg izvrstnih umetniških direktorjev pomagajo dvigovati tudi vrhunski gostje. Motivirajo naše ustvarjalce, dajo jim energijo, elan, da se še bolj ­potrudijo. To prepletanje je pomembno; vsakič, ko pride Christophe Capacci sem, se nekaj dogaja, avdicije, preizkušanja. Ko mi pravijo, kako dobri solisti prihajajo iz tujine, jim rečem, da jih ni prinesel dedek Mraz. Umetniški direktorji namreč delajo druge stvari, pridejo, poslušajo, se pogovarjajo, predvsem pa uporabljajo svoja poznanstva.

Temu se danes reče 'networking'.

Svet je majhen, na baletnem področju nekaj sto ljudi predstavlja celotno sceno. Enako je pri operi. Med sabo se poznajo in vedo, kdo je dober. V bistvu smo se v letu 2010 tako močno trudili, da se že počasi utrinjajo svetli trenutki kot rezultat kakovostnega in dobrega dela.

Hrestača ste obnovili, Bajadero tudi, zdaj Rusalka, govorite o tem?

Seveda, to so zdaj čisto druge predstave, za Bajadero smo pripeljali Matthewa Goldinga, prvega solista Nizozemskega baleta, povabili dirigenta Mihaila Sinkeviča iz Sankt Peterburga. Za Rusalko smo pripeljali slovito Tatjano Monogarovo in že prej omenjenega odličnega dirigenta Tomáša Hanusa ... Če pogledamo samo te tri predstave in šestnajst terminov razprodane Gallusove dvorane v mesecu dni, to ni šala.

Manjka samo še selitev. Trdno ste verjeli, da bo že novembra.

Res mi je bilo obljubljeno, da bo gradnja končana takrat, s to obljubo sem začel svoj mandat ravnatelja. Potem smo dobili pisna zagotovila, da bo selitev aprila.

Pisna, od kod?

Z ministrstva za kulturo. Zato smo začeli načrtovati skupen projekt s Festivalom Ljubljana, in sicer produkcijo Roberta Carsona ­ Karme ličanke . Na Dunaju bo aprila, pri nas bi bila junija, poleti v Italiji, jeseni v New Yorku. Poznejša prestavitev termina na jesen nas je zelo prizadela. Nova umetniška direktorja se zelo trudita, dogovarjata se za dve, tri leta vnaprej, mi pa jima te dogovore sproti rušimo.

V resnici na projekt gradnje ­nimate veliko vpliva, kajne?

Saj se aktivno vključujem, sem na sestankih, poslušam, sugeriram, pomagam ... Z ministrstvom sem ves čas na zvezi. Na Maistrovi se zelo trudijo. Glede na vso zgodovino jim ni lahko, nazaj se ne morejo vrniti. Dostikrat me vprašajo, ali ne bi bilo bolje graditi na novo in kje drugje? Ampak je, kar je, naredimo vse maksimalno dobro od zdaj naprej. Podedovali smo še stečaj Vegrada in prisilno poravnavo SCT. Če imaš nad seboj taki kalvariji in urejaš še vse ostalo, to zahteva nadpovprečno aktivnost.

Kako daleč je celotni projekt? Osemdeset, devetdeset odstotkov?­

Narejenega je več kot 95 odstotkov, ta del potrebuje mesec dni in lahko vstopimo. Oprema je že v pisarnah, vadbene dvorane so dokončane, ključki so v predalih. Kaka 'lajštica' še kje manjka, kakšen detajl, in to je vse. Nekaj drugega pa je odrska jama, ki jo je poleti zalila podtalnica. Eden od podizvajalcev, Maptrade, je podpisal pogodbo za njeno sanacijo z SCT. Začeli so delati, rok je bil 25. decembra. Če ne bi prišlo do težave z SCT, bi bila jama že končana. Petega februarja je bil določen drugi rok, vendar je 22. decembra podizvajalec nehal delati, ker jim SCT ni mogel plačevati. Zdaj se ministrstvo pogovarja s podizvajalci, da bi delo nadaljevali. No, ko bo to končano, bo prišel Rudis in naredil konstrukcijo pododrja. To bo trajalo tri, štiri mesece.

Kakšna bo akustika dvorane?

Že prej ni bila idealna. Verjamem, da je gospod Miodrag Mijić naredil marsikaj, da bo boljša. Zadnjič je opravljal neke meritve in me pokli cal. A vidite, je rekel, dobro kaže. Jaz pa bom tiho, dokler ne bo občinstvo napolnilo dvorane in bomo slišali, kar bomo slišali. Sicer pa je v Sloveniji naknadno popravljanje akustike po mojem védenju kar običajna praksa.

Nekateri svarijo pred tehničnim prevzemom, češ da je tako kompleksen, da v prvo ne more uspeti. Torej letos še ne bo nič.

To so zahtevni projekti. Verjamem, da bo investitor našel vse mogoče načine, da s pomočjo tehničnih pregledov, uporabnega dovoljenja, začasnega dovoljenja stvari pripelje do konca že jeseni. Če se za druge objekte najdejo razne variante, se lahko tudi za tega, da bomo vsaj septembra lahko začeli delati v lastni hiši.

Koliko tujcev ste že sprehodili skozi objekt?

Kar nekaj. Navdušeni so.

Nihče ne reče 'gangrena', kot stavbo imenujejo mimoidoči?

Oni gledajo z drugimi očmi in opazijo predvsem funkcionalnost stavbe, tehnično opremo, ki bo notri. Hvalijo lepo dvorano in novih sedem tisoč kvadratov za delo ansamblov poleg starih tri tisoč petsto. Tega nam ne bi mogel omogočiti noben izmed sedanjih oziroma prihodnjih potencialnih partnerjev. SNG Opera in balet ima tristo zaposlenih, kar pomeni, da jih bo vsak dan v službi vsaj dvesto. Zame je to zlata stavba. Zanima me vse, kar na koncu omogoči dobro predstavo. Ne gre za to, da nekaj delamo, delati moramo presežke, tako v pevskem, umetniškem kot tehničnem smislu. Kombinacija vsega je svetovni standard. Ljudje na odru morajo danes igrati, kot bi bili profesionalni igralci, po videzu morajo biti kot manekeni, peti, plesati pa kot zvezde, ki jih vidimo na ekranih.

Verjamem, da si vsak v ansamblu­ to želi.

Z izjemami, ki pa so.

Očitno imate težave.

V umetnosti je pomembna sinergija. Ljudje tu ne delajo za denar, ampak za občutek, verjamejo v umetnost. Ko sem prišel za ravnatelja, so bili zaradi stanja v hiši moralno ubiti. Ampak rekel sem jim, za pol stvari ste sami krivi, ker hiša ne drži skupaj. Če jo bo kdo rešil, jo bomo mi sami. Lahko še naprej hodite okoli drugih direktorjev, politikov, medijev in govorite, kaj je v hiši slabega, lahko pa kaj storite, da se stvari izboljšajo. Problem je, ker se znotraj hiše še nismo 'samoočistili'. V skupini petdesetih ljudi jih pet dela probleme in so bolj glasni od ostalih. Drugi jim ne rečejo, naj nehajo, naj grejo, če jim kaj ni prav.

Vi ste ravnatelj. Vi jim to recite ali pa sprožite disciplinski postopek.­

Lahko je udariti, toda raje iščem druge poti. Pogovarjajmo se, iščimo rešitve, se prepričujmo, imejmo tisoč sestankov, če je treba. Na koncu bomo morali določiti pravila, tako, kot je treba. Kompleksna dejavnost, kot je operno-baletna, ne prenese improvizacije, za dobre rezultate in zadovoljno občinstvo mora delovati­ vsak člen v verigi.