Tiskane izdaje
Letošnjo pomlad je predsednik države Danilo Türk podelil visoka državna odlikovanja umetnikom Svetlani Makarovič, Dušanu Jovanoviću in Henriku Neubauerju. Na spletnih portalih se je usulo stotine komentarjev, ki so krenili iz istega izhodišča kot vedno, kadar je omenjena kultura: to so lenuhi, saj nič ne delajo! Banda parazitska ožema nas, davkoplačevalce. Množica je rasla, strinjanje tudi, nakar pa je nekdo opazil, da prejemniki itak niso Slovenci - poglejte le njihove priimke! Dva sta taspodnja, eden je pa švaba. Sledilo je soglasje množice. Nov pronicljivež: tudi predsednik ni naš, preberite njegov priimek! Zaključek: nagrajenci so prefrigani prišleki, ki so se maskirali v Slovence in nategnili našega nemškega predsednika. Pravi Slovenec dela in ni lenuh! Ni kreativen. Če povzamem glas ljudstva: ustvarjalen človek ne more biti Slovenec.
Najprej: čemu sploh spremljati voljo ljudstva v trenutkih, za katere meni, da so anonimni? Ker so takrat res množica in govorijo iz svojih najnižjih delov, torej iz srca in želodca. Pred kamero izločen posameznik bo poskušal ustreči, ne pa se izraziti.
Namenoma sem pozorneje spremljal nagrajevanje kulturnikov v tujini. Angleška kraljica je podelila viteške rede, Obama nagrado pisateljici, ampak nikjer, nikjer niso državljani prišli do podobnih ugotovitev. V čem je razlika med Anglijo, Ameriko in nami?
Lotimo se osnov slovenske miselnosti: Tisti, ki ustvarja, ne dela. Tisti, ki ne dela, naj ne je. Torej mora biti kreativnim ljudem kruh bolj tenko odrezan. Vendar mar ustvarjanje res ni delo? Poglejte posnetka možganov, narejena z magnetno resonanco: rdeča barva označuje večjo prekrvavljenost, modra in zelena manjšo. Zelo poenostavljeno povedano, več krvi (rdeča) pomeni več dela.
Na sliki A so možgani med običajnim delom: rdeče osvetljen je zadnji del možganov, oseba torej gleda. Na sredini so rahlo osvetljena področja v gibalnem delu, oseba upravlja svoje okončine. Skratka, gleda in dela. Na sliki B so možgani osebe, ki leži in miži, hkrati pa v glavi piše roman - kot vidite, je rdeče obarvan velik del možganov. Ustvarjanje je torej naporno delo.
Možgani so največji porabnik energije v telesu že v stanju A, stanje B pa je že skrajno potratno. Praljudje so stotisoče let živeli v pomanjkanju, kjer je vsaka kalorija prišla prav. Ena od teorij pravi, da so neandertalci izumrli, ker so na dan rabili 100 do 350 kalorij več kot ljudje, kar je v surovih časih razlika med življenjem in smrtjo. Torej mora biti ustvarjalnost redko posejana, in četudi se z njo rodimo vsi, kar trdijo nekateri, nas stare biološke potrebe silijo v možgansko lenobo, v tistih par sto kalorij manj porabe. Misliti ali ne misliti, to sploh ni vprašanje - narava nas sili v »stand by« način. Povedano z gospodarsko primerjavo: nekdo ima idejo (kreativec, slika B), potem pa stotinam ali celo tisočim ljudem pove, kako naj nabadajo igle, prelagajo papirje, skratka, preživijo življenje z zeleno zatemnjenimi možgani (slika A). Zgled sem vzel iz patriarhalne družbe, torej fevdalizma in industrijskega kapitalizma, kjer »oče« deli delo, »otroci« ga izvršujejo brez dodatnih kalorij razmišljanja. V postindustrijski, sodobni družbi pa so roboti cenejši in natančnejši od oseb v stanju zatemnjenih možganov. Kar pomeni, da »stand by« način življenja ni več vrednota, marveč, kot ugotavlja sociolog Makarovič, postindustrijske družbe omogočajo razvoj idealov svoboda, ustvarjalnost, znanje.
Svoboda: ideal ali zmerljivka?
V družbi s kakšno miselnostjo torej živimo? Odgovor sem dobil med vožnjo s kolesom po lepotah naše dežele. Gnal sem v hrib, na moji desni tipična ogromna hacienda, na balkonu gospod, ki je povsem brez povoda in prezirljivo zavpil za menoj: »A misliš, da si frajer!?!«
To je odgovor! Prešinila me je osupljiva misel.
A najprej razlaga: psovka (oziroma vsaj zaničljivka) frajer izhaja iz besed »frei Herr«, torej svoboden človek, svobodnjak. V fevdalizmu so bili Slovenci večinoma tlačani, privezani ob zemljo in gospodarja. Redki med njimi so se povzpeli zadosti visoko, da so se osvobodili in postali so - frajerji. Pomislite: nekaj, kar bi moralo biti življenjski cilj, ideal, so naši predniki predelali v zmerljivko. Neverjetno: medtem ko so drugi narodi umirali za svobodo, smo se pri nas z njo zmerjali?
Skratka, peljal sem se po Sloveniji leta 2009, in ker sem bil premičen, gospod pa privezan ob posestvo, je preigral stoletja star prizor. Vrnimo se k predsednikovemu podeljevanju nagrade kulturnikom: mar tudi v tem primeru ne gre za davno proceduro? Za Slovence se ve, da smo tlačani (delamo!), prišleki igrajo frajerje in preslepijo tujca, ki še govoriti ni sposoben (od tod izhaja beseda nem-ec).
Kaj če Slovenci po miselnosti nismo nikoli zapustili fevdalizma? Je kaj takega sploh možno?
Bili smo obroben in nerazvit del Avstro-Ogrske, potem smo prišli pod fevdalni sistem srbskih kraljev, nato pod komunizem, ki je zgolj drugo ime za fevdalizem (zato je zmagal le v fevdalnih deželah, saj je isto zamenjal z istim). Preostali zahodni svet je medtem doživel industrijsko revolucijo, jo preživel in se pomaknil v postindustrijsko. Vendar ne cel, podobno obrobne dežele so ostale fevdalne: jug Italije, kjer še kar vlada patriarhalna mafija, pa Španija, ki se je oklepala ovele fevdalne slave, nato je vladal fašizem itd.
Ustvarjalnost in enakost
Prva značilnost fevdalistične miselnosti, ki si jo bomo ogledali pobliže, je enakost znotraj svojega razreda. In Slovenci smo bili vsi v istem razredu! Enakost v statusu: kadarkoli se kak predstavnik države zapelje z modrimi lučmi po avtocesti, se na internetnih razpravljavnicah usujejo pritožbe, češ, zakaj se pa jaz ne morem? Predsednik hoče vilo, zakaj je ne dajo meni? Nekdo je dobil nagrado, zakaj jaz ne? In tako dalje, do zanimivega fenomena, ki se zgodi, kadar umre svetovno znana oseba. Na naslovnicah je kraljevala smrt Michaela Jacksona, v komentarjih pa so se pojavile obvezne pripombe, zakaj ni na naslovnicah pravkar umrli sosed ali znanec komentatorja. Zakaj je Jacksonova smrt bolj pomembna od njegove? A nismo vsi enaki?
Otto Rank je kot glavno značilnost renesančnega premika izpostavil, da se je zahodna civilizacija osvobodila kolektivnega duha. Osebe so se individualizirale, kar vključuje tudi to, da niso vsi za vsako delo, še več, celo škoda je nekoga za opravila, v katerih ne blesti.
Po zaslugi kronista Vasarija poznamo okoliščine tega izjemnega premika v miselnosti. Konec XV. stoletja je opat samostana Santa Maria delle Grazie vložil pritožbo proti lenuhu, ki ga je zasledil znotraj lastnega obzidja. Pridanič je nekaj slikal, a še med potezami čopiča zastajal, strmel v zrak, delati pa ni hotel! Kaplja čez rob je kanila, ko lenuh ni hotel puliti plevela na njivi s korenjem. Opat je podivjal, javil oblastem in vladar je osebno prišel presodit. Pogledal je njivo, pogledal je sliko, potem pa dejal opatu: veste kaj, plevel lahko puli vsakdo, tisto tam notri pa lahko naredi le ta človek. Lenuh se je imenoval Leonardo da Vinci, slika pa Zadnja večerja.
Individualizacije Slovenci še nismo zmogli, kar je pri financah vidno v večni težnji po uravnilovki, pri nematerialnih zadevah pa pri odnosu do umetnikov: v eni od oddaj Trenja je občinstvo rjovelo nad tem, da ima igralec Bibič višjo pokojnino kot tekstilne delavke! Ni jim šlo v glavo, seveda ne, saj smo pri nas pomešali enakost z enakopravnostjo in celo pravičnostjo! Prav je, da smo vsi tlačani! Le tako smo enaki in enakopravni. In bomo tudi ostali, dokler bodo veljali ljudski pregovori, po katerih ne smeš izstopati, ne smejo te opaziti, strela udari v visoke vrhove itd, itd.
Poglejmo primer, kako pri nas ustanavljajo podjetje sodobnega časa, ki bo torej izkoriščalo možgane v stanju B. Investitor je zbral kup denarja in sedaj prihajajo zahteve. Potrebujemo prostore: ni problema, kupite stolpnico, vsa naj bo v steklu in marmorju! Potrebujemo opremo: seveda, pripeljite računalnike, aparate, tehniko, najboljšo robo, vse kromirano! Hočemo službena vozila: kakopak, tu so najdražji avti, usnjeni sedeži, priključki za iPod! Potem pa, ko je vse na kupu, nekdo s tihim glasom pripomni, da bi sedaj rabili še ljudi, ki bodo s svojim ustvarjalnim delom poganjali mašinerijo. Ups, se kolcne vlagatelju, a moramo? Oooo ... kaj pa če bi kar nekoga na slepo najeli prek študentskega servisa? Ma, saj to vsak zna - mar ni tvoj nečak rad risal in pisal, ko je bil v osnovni šoli?
A ventil mora obstajati: varen predal, v katerega se lahko spravijo odstopajoči ljudje. Raziskave družb podobne stopnje miselnosti kažejo, da je edina vloga, ki jo k enakosti stremeče ljudstvo dopušča izven sebe, vloga vaškega bebčka. Norčka, ki se mu smejemo in nam ni nevaren. Kdor hoče pri nas preživeti z delom svojega uma, preprosto mora v večji ali manjši meri streči tem pričakovanjem, od Damjana Murka do Slavoja Žižka. Ne verjamete? Šel sem preverjat in vzel v roke trač revijo, posvečeno življenju naših slavnih. Obračal sem strani in trajalo je, preden sem prepoznal občutek - tako sem se počutil v otroštvu, ko sem listal album s sličicami Životinjsko carstvo in se čudil Bogu, koga vse je bil sposoben ustvariti.
Odsotnost individualizacije je zelo koristna za narod pod tujo oblastjo. V stanju kompaktne gmote je na voljo gospodarju, da pride in mu naloži delo. V lastni državi pa se pokažejo vse pomanjkljivosti. Bolj je država demokratična, večje so pomanjkljivosti, ker ni Očeta, ki bi dajal naloge, delo in s tem smisel. Nekateri zaposleni so že po šestnajst let v stečajni firmi na minimalcu, pa še kar čakajo gospodarja, da bo rešil vse njihove probleme. Tisti pa, ki možgane spravijo v stanje B, so sumljivi - čakaj, čakaj, kar sam se hoče potegniti iz govna? Bi rad postal nekaj več od nas, mogoče celo frajer? V tej gmoti fevdalnega tlačanstva vlada negativna selekcija, ki izhaja iz nedoumevanja, da ima lahko nekdo drug drugačne sposobnosti, zmožnosti ali potrebe. Kar pomeni, da se tudi invalidom, recimo, v naših krajih ne more goditi prav dobro. Predpostavka enakosti je v psihološki podstati in neodvisna od izobrazbe ali položaja. Ko je nedavno minister Križanič napovedal obdavčenje bogatih, je množica na internetu norela od odobravanja. Meja bogastva pa se pri nas po Križaničevo začne pri plači 1500 evrov na mesec. Bogataši z mesečno plačo? Nisem še slišal. A če gremo preko te nelogičnosti, ostane znesek: revež si s 500 evri, bogat s 1500, razlika je torej 1 proti 3! Kar seveda vpliva na celotno gospodarstvo: bogastvo je pri taki miselnosti greh. Sposobni ljudje morajo paziti, da bodo čim manj uspešni in čim manj delali: naredil bom le za 1000 evrov na mesec, da bom srednji sloj, preostalo pa na črno. Kakšna beda sistema, ki sili podanike v skrivalnice!
Če sedete pred televizor in spremljate trenutna dogajanja z mislijo na našo težnjo po uravnilovki, se vam bodo v grozi odpirale oči. Delavci v proizvodnji so si izborili 600 evrov plače. Kamera kaže mrke obraze pogajalcev. Pomislim, uf, reveži, kako sploh preživijo s takim denarjem! Tudi sam ne bi vesel hodil po svetu. Nakar novinarka ustavi enega izmed njih in ga vpraša, čemu je mrk. Pa odgovori, da zato, ker ima direktor še kar večjo plačo od njega. A ... A? So se pogajali za višja izplačila ali za enake plače vsem? Bi Slovenci preživeli tudi z 200 evrov na mesec, le če bi jih imeli vsi, brez izjeme? Ne pozabite, da je neki predsedniški kandidat odletel kot razmajan gumb, takoj ko je v javnost pricurljalo, da ima višjo plačo od preostalih kandidatov.
Na kulturnem področju bo po tej miselnosti najbolj priljubljena edina množična kulturna zvrst, v kateri so vsi enaki: zborovsko petje. Pri TV-oddajah pa nedvomno Kmetija, kjer je skupina prisiljena v enakost v srednjeveških razmerah in kjer zmaga tisti, ki najbolj vdano potrpi do konca, v naslednjem življenju (po oddaji) pa bo prejel zasluženo plačilo. Zveni znano, mar ne?
Stanje naše enakosti najbolje opiše star vic, v katerem obiskovalec hodi po peklu in glede kotle, v katerih se kuhajo narodi. Nesrečne duše skačejo iz njih, legije hudičev jih mečejo nazaj. Le pri slovenskem kotlu je vse mirno in nobenega stražarja. Kako to? Ker Slovenci drug drugega tiščijo pod gladino kar sami.
Več v Sobotni prilogi Dela
