Kakor živim, tako pišem

Michalu Vieweghu, veliki češki literarni zvezdi – mimogrede, njegova prva dva romana, objavljena v slovenskem prevodu, namreč Čudoviti pasji časi in Vzgoja deklet, sta kot podlistek izhajala v Delu – je pravkar izšel tretji slovenski prevod: Roman za ženske , na začetku naslednjega leta pa izide še Igra na izločanje. Za oba prevoda je zaslužna založba Sanje. Po prvem romanu so posneli tudi duhovito romantično komedijo Film za ženske, ki je te dni doživela premiero v slovenskih kinih – to pomeni, da je po zelo dolgem času češki film spet na rednem kinematografskem sporedu. Avtor se je udeležil tudi ljubljanske premiere, nato pa še predstavitve čeških pisateljev v Cankarjevem domu.

V razmaku nekaj mesecev bosta v slovenskem prevodu izšla dva vaša romana: Roman za ženske in Igra na izločanje, ki ste ju napisali skoraj drugega za drugim. Sta pa zelo različna, kar se tiče bralske zahtevnosti. Imate v sebi toliko različnih registrov?

Zelo me veseli – brez ironije – da vsaj v tujini občasno kdo opazi, da imam več avtorskih leg. Da nisem napisal samo Romana za ženske, ampak na primer tudi psihološke novele in kratke zgodbe, »generacijske« romane, literarne parodije ali politične feljtone. Na Češkem se žal številni kritiki v mojem primeru vse do danes zadovoljujejo z nalepko »komercialni avtor«.

S pisanjem feljtonov se odzivate na aktualno družbeno, politično dogajanje?

Dve leti sem pisal feljtone, vendar moram priznati, da je težko vsak teden napisati aktualno in duhovito okrog štirideset vrst. Tako moraš občasno umetno iskati, kaj bi te navdihnilo. Nisem reagiral le na politične, ampak tudi na druge aktualne zadeve, kot so na primer zakonska zveza, obritoglavci, Klaus, Masaryk … Tega nisem pisal zaradi denarja, ampak zaradi obrtniškega izziva, ali bom to znal. Feljtoni so imeli tudi veliko več bralcev kot moje knjige, približno milijon, in so bili deležni velikanskega odmeva.

Odkrito moram priznati, da mi vsa vaša dela niso enako všeč. Igra na izločanje pa je po mojem spet ena vaših najboljših knjig, uvrstila bi jo takoj ob bok Čudovitim pasjim časom. Kako vi gledate na svoje literarne otroke?

To je v redu, to spoštujem. Ne pričakujem niti, da bi na primer romani o ljubosumju in nezvestobi (Primer nezveste Klare) ali promiskuitetne Zgodbe o zakonu in seksu bili ženskam »všeč« … Tudi jaz se s distance nekaj let nekaterih svojih oseb malce sramujem … Ampak vsaka moja knjiga hočeš nočeš govori o tem, kar me je v času njenega nastanka pritegovalo, zanimalo, mučilo itd. Kot skratka živim, tako pišem. V življenju in v literaturi imam boljša in slabša obdobja.

Igra na izločanje je v nasprotju z večino vaših del (ali vsemi?) precej resna. Kaj se je zgodilo z avtorjem, da se je naenkrat zresnil? Da mu primanjkuje humorja, ironije? Morda tudi to, da je prestopil štirideseto leto in na življenje že gleda drugače?

Upam, da je v romanu kaj humorja vendarle ostalo – kaj pa na primer masturbacijske predstave Fujke? Res pa je, da je Igra na izločanje resnejša, bolj žalostna knjiga. Korenin te žalosti ni treba iskati daleč: ko avtorju v enem letu umreta ljubljena babica in dedek, ko se udeleži srečanja z bivšimi sošolci dvajset let po maturi, ko opazuje svoje starše ali ko se zjutraj vidi v ogledalu, začenja razumeti, da življenje spet ni tako velik hec …

Igra na izločanje je zanimiva tudi po formalni strani. Izmenjujete pripovedovalca v prvi (Fujka, Tom, Skippy) in v tretji osebi (Jeff, Eva). Je to z določenim namenom?

Te stvari delam bolj ali manj intuitivno. Prvotno naj bi ves roman pripovedovala Fujka, potem pa se mi je zazdelo bolj zanimivo, če bi dal glas tudi nekaterim njenim sošolcem. Verjel sem, da bo iz ene individualne usode tako nastalo nekaj bolj splošnega.

Zelo plastična je ravno Fujka, ta nesrečna gravša, bralcu je kar žal zanjo. Imeti tako junakinjo je verjetno precej izjemno?

Fujko imam zelo rad. V bistvu pa je to ljubezen do samega sebe, številnih njenih kompleksov se sam spominjam. Fujka sem malo jaz sam pri petnajstih letih. Na primer moji neuspehi v športu oziroma pri telovadbi. Ne vem, koliko je to izjemno – takoj mi pride na misel na primer pritlikavec Oskar iz Grassovega Pločevinastega bobna. Literatura vendar pogosto navija za življenjske outsiderje.

Kakšni so bili kritični odmevi na Igro na izločanje – glede na to, da v zadnjih letih pri kritikih niste ravno priljubljeni?

Bodimo bolj natančni: v zadnjih približno dvanajstih letih (to je tako rekoč od začetka njegove pisateljske poti, op. N. V.). Recenzije Igre na izločanje so bile v resnici po pričakovanjih boljše. Nekateri češki kritiki namreč bogvezakaj menijo, da če kdo piše duhovito, to nujno pomeni, da piše površinsko, plehko; v Igri na izločanje sem humor oklestil, tako da sem se takoj malo približal Umetnosti.

Ko sem prevajala Roman za ženske, sem si kar naprej zastavljala vprašanje, ali to pišete resno ali lahko bralec tekst jemlje kot parodijo ženskih romanov. Mislim si celo, da se vam je lepo posrečilo združiti oboje, da lahko roman jemljemo kot eno ali drugo.

Prava parodija to mi, hotel sem samo obdržati rahlo distanco – spet pa ne preveliko, da zgodba ne bi nehala biti verodostojna. Laurine ljubezenske probleme jemljem resno. »Ona zaman išče pravega« je sicer kliše, ampak v resnici lahko to dekle v resnici muči – in neumno bi se bilo temu posmehovati. Rahla ironija, to že, je na primer v podnaslovih posameznih poglavij … Prava parodija na pogrošne romane pa je moja parodija na Daniele Steel iz zbirke Nove zamisli prijaznega bralca. Steelova, to je brezobzirno igranje na čustva bralk, to so zavestne bedarije, ki naravnost vpijejo po parodiranju.

Scenarij filma Romana za ženske (Film za ženske), ki ste ga tudi sami napisali, je malce drugačen od knjige. Je to zaradi pragmatičnih zahtev snemanja ali ste s časovne distance videli, da bi lahko nekatere stvari napisali drugače?

Vsako filmanje knjige je nujno redukcija, na film pride komaj tretjina, morda celo petina romana. Skušal sem ugoditi zakonitostim filma in pravilom »ljubezenske romance« – in hkrati ohraniti duha predloge. Hrvaška pa je zamenjana s Tatrami iz finančnih razlogov.

Zanima me, kakšna je bila naklada Igre na izločanje, ki je veliko zahtevnejša od Romana za ženske. Če se ne motim, češki bralci množično kupujejo vse, kar napišete?

Roman za ženske je šel izjemno dobro v promet – kakšnih sedemdeset tisoč izvodov v prvem letu – ampak tudi Igre na izločanje smo prodali skoraj šestdeset tisoč. Opaznejši naskok v prodaji je dobil Roman za ženske šele po filmski premieri, ko je seveda izšel ponatis z naslovnico iz filma.

Pravite, da imate idej vedno dovolj, zakaj potem zdaj pišete dnevnik, ki bo izšel naslednje leto?

To se je rodilo čisto po naključju. Moja za zdaj zadnja knjiga je krajša novela, dokončal sem jo že lani decembra – in januarja nepričakovano nisem imel kaj početi. Pa sem si rekel, da bi lahko poskusil – prvič v življenju – pisati dnevnik. To pisanje me je začelo zabavati – in danes imam tristo petdeset strani, pišem skoraj vsak dan, in to odkrito o stvareh, ki se mi dogajajo, ki me mučijo.

Vedno je zanimivo vprašanje stopnje avtobiografskosti v besedilu. Avtor po mojem pri pisanju ne more odmisliti samega sebe, ne more se izogniti temu, da ne bi vsaj delno izhajal iz sebe, svojih misli, čustev, vtisov.

Gotovo spadam v tisto vrsto avtorja, ki bolje piše o tem, kar sami pozna. Svoje teme moram vsaj delno sam doživeti – tako da torej pišem t. i. avtobiografsko. Lastne izkušnje imam za naravno, logično izhodišče pisanja. Poudarjam: izhodišče, odskočni most za (prevladujoče) fabuliranje, ki sledi. Knjige, ki so le hladno narejene konstrukcije, le literarna igra – na primer zadnje Kunderove – zame nimajo potrebne prepričljivosti, teže.

Sliši se, da ste postali zvezda bulvarskega tiska. Kako prenašate ta davek svoje popularnosti, ta pritisk sodobne potrošniške družbe?

Pisatelj lahko postane zvezda le tedaj, ko se oženi s televizijsko voditeljico ali na primer zmagovalko tekmovanja Big brother … moja žena pa je medicinska sestra. Vseeno pa mi je tudi zgolj občasna »naklonjenost«, ki mi jo hijene rumenega tiska namenijo, zelo neprijetna. Ravno zdaj imam eno tako zadevo na sodišču.

Pravzaprav sami uporabljate postopke sodobne družbe, bombardirane z vseh strani z oglaševanjem, ko na primer v Romanu za ženske vaš junak uporablja pisanje ljubezenskih pisem v obliki reklamnih izveskov v metroju, da ne omenjam tistih fiktivnih ljubezenskih pisem v metroju, ki ste jih pisali pred tem.

Ta fiktivna ljubezenska pisma v metroju, to je bil sicer posrečen performance, nekaj takega kot »umetnost v akciji«, pisma so naletela na izreden odziv in na to sem čisto ponosen – ampak z mojim pisanjem nima nič skupnega. Nastalo je po naključju, le da sem to pozneje uporabil v romanu – ampak vse naslednje in navsezadnje tudi prejšnje knjige sem napisal in propagiral čisto standardno.

Kakšno je pravzaprav življenje pisatelja v postkomunistični Češki?

Nikakor se ne pritožujem, nasprotno. Vendar pa razumem, da mnogi moji kolegi tega mojega zadovoljstva ne delijo z mano.

Kako bi opisali samega sebe? Kdo sploh je Michal Viewegh?

Otrok srečnega naključja, če govoriva o pisatelju, kar je seveda samo majhen del mojega življenja. S tem pristavkom, da je naključje naklonjeno tistim, ki so pripravljeni.