Kakšna žival je svizec?

V tem filmu ne deluje razen nekaterih komedijskih vzorcev ničesar. Izdelek nima zgodbe, ker je nekajdnevno fantovsko postavanje po planinskem taboru težko razglasiti za zgodbo, in pri tem nič ne pomaga niti dejstvo, da se nekaj metrov nižje naselijo sama dekleta. Tudi tisto bivakiranje, na katerega se na koncu odpravijo trije fantje, je zgolj napoved nerealiziranega dogodka.

Prav tako nima film nič dramatičnega; edini napeti trenutek je preseljen v živalski svet, ko jastreb pokonča papigo. Za mladinski film običajne poante ni: narava je za tabornike samo kulisa, ki jim o sebi ne sporoča ničesar; očitno je, da »odred zvitih svizcev« živega svizca ni še nikoli videl. In taborništvo kot oblika socializacije ni podvrženo ne vrlini in ne ironiji; ker tistega repetetivnega postavljanja v vrsto pač ni mogoče imeti za problematizacijo kolektivističnega duha. Simbolni material, vezan na deško odraščanje, ki naj bi se razodeval skozi sanje nekaterih protagonistov, je zaradi nedisciplinirane, pretirane in celo bizarne uporabe (fantazma o ranjeni nogi) nefunkcionalen (izjema so sanje o dedku). V filmu Gremo mi po svoje ni nič, kar bi nakazovalo, da se skupina najstnikov res nekam premika - v družbenem ali biološkem smislu.

Tako je zato, ker je dominantni namen tega filma komedija, natančneje, zabava in štos; važno je zgolj to, da se proizvede smeh. Pri tej nameri je prišel Jurij Zrnec zelo prav, a njegov lik je pravzaprav problem, ker s svojo pričakovano in zaželeno komično prezenco posrka skoraj vse druge pomenske nastavke. Kar je ostalo, je nekaj simpatičnih otroških fac, filozofični lik malega hipohondra, deklica z medvedkom, ki si želi, da bi bil doma mir, ko se vrne, pa nekaj ironičnih pobliskov (slovenska hribolazniška familija na primer), ki so izgubljeni v temi narativne negibnosti.

Če je bil Kekec (1951), ki ga fantje v gozdu po nemarnem priklicujejo, privid mitologije, odete v nedolžno otroško scenerijo, takšna je bila v času trdega socializma dobrodošla, in je bil Sreča na vrvici (1977) kronski dokaz, da je v slovenski družbi prevladala urbanost nad ruralnostjo - tedaj je Gremo mi po svoje izraz sploščenosti potranzicijskega in predrecesijskega otroštva. Vse je razpoložljivo, a nič prav zares ne diši. Miha Hočevar je s svojimi filmi nakazal (ne pa še tudi dokazal), da bi utegnil biti tisti slovenski avtor, ki bi znal temu zahtevnemu filmskemu žanru povrniti ugled. Njegov zadnji film tega upanja ne ukinja, ga pa prelaga. Kako velika je na tem področju suša, kažejo dolge vrste pred skoraj praznim vodnjakom.

***

Če sta domači filmski uspešnici Kajmak in marmelada (2003) in Petelinji zajtrk (2007) v prvem vikendu predvajanja našteli 8790 oziroma 6510 gledalcev, je film Gremo mi po svoje dosegel nov rekord: od petka do nedelje si ga je ogledalo kar 18.686 gledalcev ali osemdeset odstotkov vseh preštetih obiskovalcev v tem obdobju. Skupno število gledalcev filma, ki je bil premierno prikazan na Festivalu slovenskega filma oktobra letos v Portorožu, je tako že 23.269.