Kaotični odmevi legende

Ljubljana - The Stooges so bili pred štiridesetimi leti najglasnejša, idejno najbolj spontana in tudi najbolj pomembna rock skupina, ki je bistveno vplivala na razvoj raznorodnih rockovskih slogov. Njihov istoimenski prvenec iz leta 1969 in drugi album Fun House ostajata tudi danes dve najpomembnejši rockovski plošči, prav nič ne zaostaja tudi njihov zadnji album Raw Power iz leta 1973, ki je pomenil tudi dokončen razpad klasične rockovske zasedbe. Leta 2003 se je legendarni Iggy Pop ponovno povezal z bratoma Asteton, kot basist pa se jim je pridružil še en prekaljen glasbeni maček, Mike Watt. Posneli so nekaj skladb za album Skull Ring in pričeli obujati stare čase z odličnimi koncertnimi nastopi.

Lansko leto so posneli tudi povprečen vrnitveni album Weirdness, ki se nikakor ne more primerjati z njihovimi divjimi, glasnimi in nepozabnimi koncertnimi nastopi. Teh ni bilo malo tudi v zadnjem obdobju. Lansko leto so na zagrebškem Jarunu pripravili izvrsten punk rockovski izbruh, tako da je bilo pričakovanje ljubljanskega koncerta toliko večje.

 

Žal smo s ponedeljkovega koncerta v Hali Tivoli odšli z mešanimi občutki. Organizatorji so kot predskupino povabili rockovsko zadržane Hrvate Psihomodo Pop, ki so s svojim povprečnim, resigniranim rock'n'roll nastopom bolj ohladili kot ogreli še napol prazno dvorano.

 

Do pol desete zvečer se je dvorana dostojno napolnila in na oder je pritekel neustavljivi Iggy Pop, ki mu kljub zgodnjim šestdesetim letom ne primanjkuje udarne, karizmatične energije. Skladba »Loose« je razvnela zbrano množico. Sledile so klasike »1969«, »I wanna be your dog« in tako dalje, od hita do hita. Ritem sekcija je ponovno blestela. Izjemno lahkoten, a hkrati prodoren bobnar Scott Asheton se je odlično dopolnjeval z basistom Mikeom Wattom, tako da sta pripravila odličen maneverski prostor virtuozni kitarski legendi Ronu Ashetonu, ki velja za enega najbolj vplivnih rockovskih kitaristov, vsaj v sferi neodvisnih rockovskih godb. Iggy Pop je s svojim prekaljenim odrskim nastopom dvigoval napetost, tako da so se mu ob skladbi »No Fun« na odru pridružili tudi najbolj zagreti oboževalci. Ti so s plesom in kričanjem v mikrofon popestrili bučno dogajanje. To je postala sedaj že stalnica na koncertih The Stooges, ki lahko včasih deluje že kar nekoliko izrabljeno in oguljeno.

 

V drugem delu nastopa se je skupini pridružil tudi saksofonist Steve MacKay in poskrbel za zvočno pestrost skupine. The Stooges sicer na ljubljanskem koncertu niso bili tako prepričljivi kot smo jih vajeni, vendar dejstvo je, da jim je veliko mero žara odvzel prav obupen zvok v dvorani. Na tribunah je bil zvok kaotično odmeven in nerazločen, nekoliko bolje je bilo v parterju. Mnogi so bili obupani nad zvočnim kaosom, ki je onemogočal dovršen nastop legendarne rockovske zasedbe. Kdo ve, ali se bodo The Stooges sploh še kdaj vrnili v Slovenijo?