Kaplan, ki je Prešernu popravljal Poezije

Anton Oliban je med ljudmi, razen med redkimi prešernoslovci, povsem neznan. Nanj spominjata nagrobna in spominska plošča pri cerkvi Device Marije na Jezeru na Fari pri Prevaljah, kjer je pokopan; spominsko ploščo z napisom Anton Oliban, narodni buditelj, kulturni delavec, prijatelj Prešernov je na pobudo profesorja Stanka Kotnika leta 1963 postavilo koroško slavistično društvo. Seveda takoj pritegne pozornost del Kotnikovega napisa (kakor se vidi iz njegove zapuščine, ki so jo dediči predali ravenski študijski knjižnici, se je z njim veliko ukvarjal), ki govori o prijateljstvu s Prešernom. Kako se je lahko spletlo prijateljstvo med Prešernom in štiriindvajset let mlajšim Olibanom, kateremu naj bi poet v jezikovni pregled in korekturo zaupal svoje Poezije, preden jih je dal v tisk? ­Odgovor je treba iskati v Olibanovih ljubljanskih letih. Toda kdo je sploh bil Anton Oliban?

Rodil se je leta 1824 v Moravčah, umrl pa komaj šestintridesetleten leta 1860 kot kaplan na Fari pri Prevaljah. Normalko je končal v Ljubljani »med sedmimi prvaki«. Leta 1846 je prišel v celovško bogoslovje, iz katerega je bil v revolucionarnem letu 1848 skupaj s sedemnajstimi bogoslovci izključen zaradi peticije na škofijski ordinariat, v kateri so zahtevali sodobnemu času ustreznejše življenje bogoslovcev in celo uvedbo katedre za slovenščino. Posredoval je lavantinski škof Anton Martin Slomšek in nekaterim zahtevam ustregel. Vse izključene, razen Olibana, ki naj bi bil glavni »rogovilež«, so sprejeli nazaj v semenišče. Toda tudi njega so čez leto dni, verjetno po Bleiweisovem posredovanju pri Slomšku, spet sprejeli v bogoslovje in leta 1851 je bil posvečen. Takoj je začel kaplansko službo v različnih krajih na Koroškem, vendar dlje od kaplana ni prišel tudi zato, ker si je bil preveč domač s kozarcem. Njegova zadnja služba je bilo mesto prvega kaplana med tremi na Fari pri Prevaljah.

Prijatelj Dragotin Robida, ki ga je nazadnje obiskal nekaj dni pred smrtjo, je v Kmetijskih in rokodelskih novicah zapisal: »Vnet za vse, kar je lepo in žlahtno, blago in sveto, si je prizadeval in se trudil na vso moč, – ali – kdo te bo sodil – 
ako te Gospodova beseda tolažljivo­ oprosti. 'Duh sicer je voljan, al – truplo je slabo'; včasi je moč le oslabela in v 'družbi domači veseli' si je živahen pevec kaki kozarček še več natočil – 'in tud' popil' – nikoli pa nisem slišal, da bi kdaj bil kaj nespametnega ali zasmehljivega bil počenjal; – vesel je bil, prepeval rad, pa – pika – črna – mu je ­ostala.«

Trije veljaki takratnega časa so tesno povezani z imenom in delom Antona Olibana: Janez Bleiweis, ki je v Novicah objavil njegove prve pesmi in ga tudi pozneje dokaj spoštljivo objavljal, škof Anton Martin Slomšek, ki ga je sprejel nazaj v bogoslovje in iz njega naredil svojega tesnega sodelavca (med drugim mu je naročil prevod očenaša in božjih zapovedi Albana Stolca, kar je po oceni mnogih odlično opravil oziroma priredil), in France Prešeren, ki mu je dal v branje svoje Poezije, s čimer je močno vplival na njegovo pesniško ustvarjanje.

Poleg pesmi, ki jih je objavljal v Novicah, Zgodnji Danici, Drobtinicah, Slovenski Bčeli in še kje, je Oliban pisal kratko prozo, aktualna poročila o narodnostnem dogajanju na Koroškem in jezikoslovne spise, saj mu vsi priznavajo izredno dobro znanje slovenščine, kar je bil verjetno eden glavnih razlogov, da mu je Prešeren v pregled zaupal svoje pesmi. V odnosu do slovenskega jezika ima povsem podobna stališča kot pozneje Stanislav Škrabec: najprej se je treba dobro naučiti slovenščine, šele nato drugih jezikov (npr. Kranjskih učencov pesim o začetku šolskiga leta).

Prvi je na to, da je Oliban popravljal Prešernove Poezije, opozoril Josip Mal v Učiteljskem tovarišu leta 1879: »V tej dobi (1845/1846, op. M. Vo.) je A. Oliban zvesto prebiral in pred natiskovanjem slovniško popravljal 'Poezije doktorja Franceta Prešerna', kar spričuje rokopis njegov, hranjen v muzealni knjižnici ljubljanski.«

Njegovo trditev so dolgo sprejemali z dvomi. Temeljito se je vprašanja lotil muzejski kustos Joka Žigon leta 1962 v Naših razgledih. Zanika dvome, da bi se Prešeren in Oliban poznala in iz zaporedja dogajanja ugotavlja, da je moral Oliban Poezije­ popravljati pred 14. majem, ko je pesnik zbirko poslal v cenzuro. Pravi, da popravki v Poezijah vsekakor so, in to dveh vrst: eni s črnilom in drugi s svinčnikom, prvi so gotovo Prešernovi, druge pa je zapisala druga roka. Navaja tudi popravke, ki jih je Prešeren sprejel: storit' namesto sturit, življenje, trpljenje namesto ­živlenje, trplenje … Nekateri popravki so vsebinski, na primer Pet palcev merim, čevljov pet je spremenjeno v Pet čevljov merim, palcov pet, kar je bolj smiselno. Prešeren je skoraj vse popravke sprejel tako, da je poteze svinčnika prevlekel s črnilom ali prvotno besedo prečrtal in nad njo zapisal spremenjeno. Po Žigonovem prepričanju tako ni dvoma, da spada Oliban med »študente, s katerimi se je Prešeren v štiridesetih letih rad družil; zaradi njegovega pesniškega daru in prerodnega navdušenja, ki mu je že tedaj in še pozneje delalo težave v življenju, je bil pesniku najbrž še posebej všeč«.

Še bolj podrobno se je analize popravkov lotil Alfonz Gspan leta 1965 v spremni besedi k faksimilirani izdaji cenzurno-revizijskega rokopisa Prešernovih Poezij. Tudi on ugotavlja, da je bil Oliban ­izredno jezikovno močan (ločil je na primer glagola môči in mórati, za katera je Prešeren uporabljal le môči), vendar vselej pri popravkih ni imel srečne roke. Ni pa prezreti tudi prepričanja nekaterih literarnih zgodovinarjev, da je po branju Poezij tudi Olibanova poezija veliko pridobila na kakovosti.

Avtorici zbornika Greta Jukič in Marija Suhodolčan Dolenc sta opravili ogromno delo, saj je v zborniku zbrano vse, kar je bilo dosegljivo, da je lik Antona Olibana vsestransko osvetljen in z bibliografijo postavljen­ v takratni in današnji čas. Soldaška – Logično je spremenjen verz Pet palcov merim, čevljov pet v Pet čevljov merim, palcov pet. Oliban je ločil glagola môči in mórati, zato je Prešernu popravil móram namesto mórem in móra namesto móre.