Kdaj, če ne zdaj?

Mojca Drčar Murko je predstavila svojo knjigo Avtoportret, pri tem pa so ji ob strani sedeli Slavko Pregl, ki je prispeval zapis na hrbtno stran, Vlado Miheljak in Darko Štrajn. Vsi trije so nastopili kot dolgoletni občudovalci njenega novinarskega in političnega profila pa tudi kot člani Liberalne akademije, pri kateri je Avtoportret izšel. Tudi sicer je bilo obelodanjanje knjige na robu Ljubljane dobro obiskano.

Vsi trije promotorji so seveda govorili o avtorici, a skozi vprašanje, ki si ga je na začetku postavil Pregl: »Ali je to tisto, za kar smo se borili na začetku sedemdesetih let?« Nekoliko mlajši Štrajn je dejal, da je bila Mojca Drčar Murko predhodnica tega, kar je cvetelo v osemdesetih letih in »o čemer lahko danes samo sanjamo«, še mlajši Miheljak pa se je vprašal nekako takole: Ali sta resnica in verodostojnost danes še vrednostna kriterija? Pri tem seveda ni mislil samo na žurnalizem, ampak tudi na politiko. Aktualna oblast, v zvezi z njo je bila izrečena beseda »prostaštvo«, je bila ob tej priložnosti apostrofirana na več mestih: avtorica je o njej dejala, da si »prisvaja lastništvo države«.

A posvetimo se knjigi, pravzaprav Mojci Drčar Murko, ki je, kakor pove naslov, njen glavni in edini predmet. Seveda ne Mojca kot »lirski subjekt«, ampak kot družbeno in politično bitje, ki hrani v sebi za štiri desetletja uskladiščenega spomina in izkušenj. V uvodnem zapisu pravi, da se ji je potreba po takšni knjigi pokazala, ko je leta 2004 postala kandidatka LDS za poslanko v evropskem parlamentu. Namreč: »Kaj volivci vedo o meni?« In tako je nastal Avtoportret, sestavljen iz zelo pretehtano odbranih člankov (niti 50 jih ni, prvi pa je iz Mladine leta 1971), razvrščenih v osem tematskih enot, in uvodnega »dodatka«, ki jo kaže skozi poglede nekaterih sopotnikov. Tu je zelo poveden in tudi najdaljši avtozapis v obliki pogovora s seboj; iz njega izvemo vse, kar je avtorica hotela, da o njej vemo – ob tistih stališčih ali mimo onih, ki vejejo iz njenih novinarskih člankov.

Starejši seveda vedo, za mlajše povejmo: Mojca Drčar Murko je eden najboljših zgledov slovenskega intelektualnega in analitičnega novinarstva. Z njo so povezana prva razpiranja politične svobode v bivši državi, zato njena vloga še zdaleč ni omejena samo na novinarstvo, zadeva tudi praktično delovanje; leta 1988, na primer, je bila kandidatka za zveznega predsednika iz Slovenije. V delovanju jo vodi »aktivistično« geslo Kdaj se bomo česa lotili, če ne zdaj?, a ta aktivizem je pri njej podložen z naslednjo moralno maksimo: Pravičnost in pravica do človeka vrednega življenja.

Za orientacijo po njenem vrednostnem terenu si oglejmo dve mesti iz samoizpraševanja. Na vprašanje, Kaj si po prepričanju, si odgovarja: Kaj sem, ko želim, da bi šlo dobro tudi drugim, če gre dobro meni? Levičarka. Da svobodo, ki jo imam, privoščim tudi drugim? Svobodomiselna liberalka. Zavedam se, da je utopija pravične družbe, o kateri sem sanjala v dijaških letih, propadla zato, ker ciljev ekonomske pravičnost ni bila sposobna povezati s posameznikovo svobodo. Na vprašanje o domačih vzornikih pa takole: Boris Pahor s Tržaškega, Edvard Kocbek, Rudi Vouk z avstrijskega Koroškega, Slava Partlič, Matevž Krivic, Matjaž Hanžek ...

Za konec pa še tole vprašanje: Ali smo prepričani, da ni mogoče ničesar storiti proti absolutizaciji politične in ekonomskem oblasti v samostojni Sloveniji? Z njim je Mojca Drčar Murko končala članek, ki je izšel v Sobotni prilogi aprila 1995.