Kdor drugemu jamo koplje ...

Carlo Goldoni: Nenavadna prigoda
režija Luka Martin Škof
SNG Nova Gorica
premiera 1. 10. 2009

Tokrat je komedijo, izpeljano iz »povsem resničnega dogodka v nekem holandskem mestu«, na novo duhovito in okretno poslovenil Gašper Malej, za slikovito ter značajsko izostreno uprizoritev v enem zamahu brez prekinitve pa je ob dramaturški pomoči Dejana Spasića in Tee Rogelj ter lektorskem sodelovanju Arka poskrbel režiser Luka Martin Škof.

Komedijsko dogajanje, polno spolnih, ljubezenskih in snubitvenih igric, je postavljeno v hišo premožnega, dobrodušnega, a od samoljubja močno zaslepljenega haaškega trgovca Filiberta, ki prostodušno nasede hčerini bistroumni zvijači ter v zmoti dobesedno potisne njenega izvoljenca, revnega francoskega poročnika plemiškega rodu, v skrivno poroko z njo, čeprav je sam vse do končne trpke streznitve prepričan, da dobronamerno vsiljivo ter celo z denarno pomočjo in moralno spornimi nasveti zavezniško utira pot za poročnikovo poroko s hčerjo manj uglednega carinskega uradnika. Avtor gledalcu vseskozi ponuja privlačen privilegij večvednosti od protagonistov, s katero omogoča potrebno distanco do njihovih umetelnih iger sprenevedanj, laži in spletk, ki postajajo v vsej svoji razvidnosti le še dodatno smešne. Pokaže pa tudi, da se tudi najmodrejši in najzvitejši lisjak nazadnje ujame v past, ki jo sam nastavlja drugim, ter da je le razumno nadzirana in usmerjana ljubezen, kakor jo uteleša Filibertova bistroumna in radoživa hči Giannina, lahko zmagovita.

Za stilizirano prizorišče, v katerem je združil razkošje simetrije in iluzionizma izbranega umetnostnozgodovinskega obdobja s teatralno prevaro (v duhoviti igri protagonistov so posmehljivo razkrite lažne iluzionistične »globine« prizorišča ali peresna teža »marmornih« stebrov in je celo blasfemično »preluknjana« znamenita Rembrandtova Nočna straža) ter na katerem je klasična komedijska kosa, kot sta postelja in leseni potovalni kovček, v sklepnem prizoru zamenjal z mizo za biljard in sedeži v obliki šahovskih figur na stilizirani talni šahovnici, je poskrbel scenograf Miha Knific. Za barvno in po krojih razkošne kostume, ki so prispevali k zgodovinski, socialni in značajski umestitvi oseb, pa kostumografinja Nadja Bedjanič. Osvetlitve, ki so se v nekaterih prizorih navdihovale ob mehkih in žlahtnih slikarskih podobah, je zasnoval Samo Oblokar. Časovno in slogovno historizirano, a vendar sodobno glasbeno opremo je prispeval Mirko Vuksanović, mestoma marionetiziran in privzgojeno preciozen odrski gib pa Tanja Skok.

Nosilno vlogo premožnosti in meščanskemu ugledu ustrezno samozavestnega trgovca in očeta Filiberta je prepričljivo v številnih odtenkih zmotnega zaupanja ter najglobljem pretresu ozaveščevalnega prepoznanja odigral Bine Matoh. Njegovo bistroumno radoživo in naravno hčer Giannino, ki je v igri za ljubezen svojega življenja pripravljena kdaj zatajiti iskreno razmerje z očetom ter tvegati zvestobo izvoljenca, je temperamentno in scela oživila Marjuta Slamič. Njeno bolj umetelno kultivirano in rahločutno domnevno možitveno tekmico Costanzo, v resnici pa neprostovoljno vabo v Gianninini pasti za očeta, je s krhko salonsko precioznostjo in maloumnostjo bogato okrasila Helena Peršuh. Značilni plebejski ženitni par radožive Gianninine služkinje Marianne in poročnikovega sluge Gaskonja sta polnokrvno oživila Ana Facchini in Danijel Malalan, precej cagavega, nesamostojnega, vodljivega in prilagodljivega francoskega poročnika Cotterieja pa je utelesil sloki in robati Blaž Valič. Carinskega uradnika Riccarda in Costanzinega očeta je sumljivi pridobitniški preteklosti primerno meščansko »napihnil« Jože Hrovat.

Iz torkove tiskane izdaje Dela