Tiskane izdaje
Sonja Merljak Zdovc, ena od peščice slovenskih novinarjev z doktoratom, je dvanajstim izmed Delovih novinarjev posvetila svojo tretjo knjigo: Pričevalci Delovega časa. Vsak pričevalec ima svoj portret in ponatisnjeno značilno besedilo, objavljeno v kateri od edicij časopisne hiše Delo. Izbor je bil težaven. Mnogi bi si zaslužili, da bi jih vključili v knjigo. Zato si je avtorica postavila merila in s pomočjo neprecenljivega Delovega dokumentalista Ljuba Urajnarja izbrala pisce. Vsi Pričevalci so tudi reporterji - ki dogajanja ne le analizirajo ali komentirajo za svojo pisalno mizo, ampak hodijo na teren, med ljudi in pišejo, kar zaznajo - in vsi so upokojeni: tako so prednost dobili tisti, ki bi jih sicer morda najhitreje pozabili. Vsi so dobri pisci zgodb in te so bralci radi prebirali nekoč in jih še danes.
Članek in knjiga
»Vsak dober novinar ima v predalu napisano knjigo,« je govoril pokojni novinar Dela in vrhunski prevajalec Stane Ivanc. Za portretirance to nedvomno drži. Zlasti zanesenjak Bogdan Pogačnik, za katerega dan, ko ni bilo objavljenega nič njegovega, ni bil dan, je trpel, da uživa literarna ustvarjalnost toliko več veljave in ugleda kot novinarska. Nazadnje je svoj novinarski opus izdal v knjižni obliki (Povsod so ljudje, Ljudje mojega časa). Med portretiranci je kar nekaj novinarjev - pisateljev, izbornih prevajalcev in dragocenih mentorjev mlajšim. Janez Kajzer, ki je pri 18. prijel hkrati za novinarsko in literarno pero, je novinarskim zvrstem dodajal literarne elemente (in se nazadnje literaturi popolnoma posvetil). Literarne tehnike je v svojih novinarskih besedilih uporabljal tudi Željko Kozinc, pisatelj, pesnik in scenarist, čigar opus obsega 29 knjig, širše bralstvo pa ga najbolj pozna po seriji knjig Lep dan kliče. »Kaj nama naš pesnik predlaga za ta lepi dan?« je imel navado vprašati prijatelj in mi prebral iz knjige navdihnjen predlog kakega slovenskega kraja, kamor ne bi nikoli šla, če me ne bi zapeljal skozi avtorjeve tenkočutne oči. »Naloga novinarskega pisanja je, da dogodkom da pomen, važen je osebni pristop, obveščanje ni dovolj,« je govoril Kozinc novinar, zaveznik malega človeka (dal se je zapreti v poboljševalni dom, da ga je doživel in popisal od znotraj), ki je skozi osebne zgodbe in z literarnimi tehnikami obšel cenzuro in kritiziral sistem, v katerega je sicer verjel. V ljudi z obrobja se je poglabljal tudi Mitja Meršol, serija portretov v Sobotni prilogi , kako živijo prebivalci države, iz katere je poročal, je izšla v knjigi Američani kar tako. »Posebno v novinarstvu z literarnimi prvinami, ki govori o sleherniku in njegovem vsakdanjiku, so visoka etična merila zelo pomembna,« je opozarjal Meršol. Literarni novinarji niso odgovorni zgolj javnosti, ampak tudi svojim virom.
Obvezno čtivo za tiste, ki bi radi spoznali dogajanje v Katoliški cerkvi je knjiga Andreja Novaka o papežu Wojtili, knjiga Janeza Staniča Onkraj Kremlja (1968) pa za tiste, ki si želijo doumeti, za kaj si je prizadevala ugledna ruska novinarka Ana Politkovska (in to plačala z življenjem). Stanič, eden tistih redkih novinarjev, ki opisujejo resnične dogodke, hkrati pa se njihova zgodba dobro bere, je tudi eden prvih, ki so se resno lotili mita junakov slovenske pomladi in o demokraciji na Slovenskem zapisal, »da smo nekje na pol poti. Drugačnost je pravno in formalno institucionalizirana, ene same družbene in politične resnice ni več, drugače mislečih sodno ni več mogoče preganjati. Ni pa še presežena miselnost, ki v drugače mislečem vidi slabega človeka.«
Skupni imenovalec
Kaj imajo skupnega ti pripadniki »enega najbolj vsakdanjih, najbolj dninarskih kronistov in s tem oblikovalcev časa, ki bi morali iskati skupni imenovalec najrazličnejših strok, ki se v novinarstvu križajo,« kakor se je izrazil Pogačnik? Širino, natančno in poglobljeno opazovanje, samostojno sodbo, znanje jezikov. Vsi so veliko potovali v času, ko je bilo to težko, bili so dopisniki v tujini, prinašali svet v domovino in nam tako širili obzorja. Novinarstvo je bilo za vse poklic, da ne uporabimo zlorabljenega izraza poslanstvo. In hkrati strast, hobi, v katerem uživaš, kakor pravi Drago Kralj. Novinarstvo je zanje način življenja, živeti po novinarsko pa pomeni živeti dokaj brezbrižno do samega sebe, a odgovorno do poklica - tak je bil Slavko Fras, med drugim urednik Naših razgledov, snovatelj Sobotne priloge Dela kot duhovne hrane za zahtevnejše bralce in največja zakladnica informacij o novinarstvu in novinarjih na Slovenskem po drugi svetovni vojni.
Večina izmed portretirancev je bila široko izobraženih Gospodov iz elitne, svetovljanske zunanjepolitične redakcije Dela, ki so tej redakciji ustvarili ugled še za naslednje rodove. Bili so poligloti, zaljubljeni v materni jezik - vsi so pisali v izborni slovenščini. Odnos avtorice Sonje Merljak-Zdovc do nje je, hvalabogu, enak, tako da je knjigo vredno brati tudi z jezikovnega stališča. A bistveno je kaj, kako pride šele na drugo mesto, kakor je govoril eden od portretirancev, izbrušeni stilist Jaka Štular, ki je svoje zapise oblikoval v »čisti estetski užitek« (Slavko Fras). Doživljali so pritiske in se jim upirali s pisanjem med vrsticami, tipajoč meje, do kam še smejo, da je bil članek sploh objavljen. V socializmu revščine, denimo, uradno ni bilo, Željko Kozinc je s svojo reportažo s Kozjanskega razgalil drugačno resnico.
Kaj je oblast, avtonomija?
» V veliko nevarnost postavlja sebe in svojo profesionalno identiteto vsak novinar, ki se nekritično enači s katerokoli politično smerjo ali oblastveno garnituro ... Novinar se izpostavlja vplivom in vpliva sam, nikdar pa ne sme pozabiti na svojo odgovornost, da načelno dvomi o vsem, kar vidi in izve. Biti koliko mogoče objektiven je njegova usoda in usoda njegovega poklica. Sicer je propagandist oziroma orodje oblastvenih interesov, torej ne novinar. Gorje prilagodljivcem!« je za Vjestnik 30. maja 1991 izjavil Slavko Fras. Menil je, da pravi novinar ne sme podlegati iluzijam, demagogiji, hitrim uspehom udobnosti, ne sme se izogibati resničnim problemom in resničnim temam. Odločen zagovornik neodvisnega novinarsva je bil zlasti karizmatični Andrej Novak, prvi slovenski veleposlanik pri Svetu Evrope: »Četrta veja oblasti? Ne! Novinarstvo je poklicna dejavnost, ki ne more povzdigovati zasebnih in strankarskih interesov nad nacionalne, če hoče ostati neodvisno. Svoboda tiska ne pomeni, da lahko vsakdo napiše, kar se mu zdi, svoboda tiska je omejena z zakoni in splošnimi etičnimi normami.« Za politiko, je menil, bi bilo najbolje, da ne bi drezala vsaj v tiste medije, ki jih ne plačuje. Za državo in njen razvoj pa bi bilo najbolje, če bi imeli čimveč samostojnih novinarjev.
Spominska knjiga in učbenik v enem
Novinarskih izkušenj, pričevanj o pogumu, poštenosti in odgovornosti, je za novinarje, ki se in druge bralce, ki se ne branijo modrosti »starih«, v knjigi še bogata bera. »Stopil sem, pritlikavec, na ramena velikana Freuda, zato vidim dlje od njega,« je rekel Freudov učenec (in poznejši odpadnik) C. G. Jung. »Če se v objavljenih člankih pogumno izpostavljamo bralcem, jih vzpodbudimo, da so tudi sami pripravljeni povedati svoja stališča,« je učil prvi portretiranec Pogačnik, po čigar mnenju v slovenskem novinarstvu ni velikih imen zaradi »majhnosti, avstrijakarstva, ki se ga še nismo otresli. O razburljivih stvareh govorimo le od zadaj. Če smo proti nečemu, ne povemo. Če smo za, nas ocenijo za režimske. Če pa kdo odskoči, ga hitro odrinejo.«
»Novinarjeva umetnost je v tem, da mora navezati stik, potem pa pustiti ljudi, naj govorijo. Ravno v tej točki ločimo dobre in slabe novinarje,« je učil Božidar Pahor (1988), Delov dopisnik v Londonu, poliglot, polihistor pesnik in prevajalec, zaradi dobrodušne tople očetovske figure imenovan Tedi. Z materinim jezikom je ravnal kot s svetinjo: »Mnogo huje je, če je časopis napisan v slabem jeziku kot pa knjiga. Zato moramo vsi novinarji slovenski jezik ne le ljubiti in spoštovati, ampak tudi obvladati.« Venomer je ponavljal, da če bralci ne razumejo, kaj je napisal avtor, ne pomeni, da so butasti oni, temveč da je kratkega - in nesramnega - uma pisec. »Poveš, kaj misliš, ampak poudariš, da je to le tvoje mnenje, resnico naj si vsak ustvari sam,« - tega se je držal Jaka Štular, dobitnik nagrade Moše Pijadeja (1989), najvišjega jugoslovanskega novinarskega priznanja, velik gospod in svetovljan, ki je v prepoznavnem slogu, »da je bilo branje čisti estetski užitek« (Slavko Fras) sporočal, kaj je resnično, bistveno, hkrati pa spodbujal bralca, naj si ustvari svoje mnenje.
Drago Kralj, čigar portret je prispevala Jerneja Grmadnik, še eden, »ki crkne, če ne piše«, je eden prvih, ki je pisal o okoljskih problemih, še vedno piše in potuje. Dokler so na svetu kraji in ljudje, ki jih še ni videl in obiskal, so tudi zgodbe, ki čakajo, da jih doživi in popiše. Prepotoval in popisal je več kot sto slovenskih zamejskih krajev. Zaradi odnosa do ljudi (»Po pravilu, poklicnem in človeškem, moraš povsod najprej in posebej opaziti človeka«) so ga pošiljali pisat o nesrečah. Da zgodbe nastajajo v stiku z ljudmi, je dobro razumel urednik Ante Mahkota, ki je Kralju »prepovedal, da bi se naučil šofirati, ker potem ne bo več turističnih prispevkov«.
Posebno mesto med portretiranci imata Joco Žnidaršič - kot vrhunski fotoreporter, novinar, ki se je izražal s fotografijo, avtor osmih monografij, ki je na Delu postavil na noge uredništvo za fotografijo in postal njegov prvi urednik -, in Alenka Puhar kot edina ženska med enajsterico moških. Pokončna novinarka, ki je med drugim razkrivala obdobje represije po drugi svetovni vojni na Slovenskem, se bo zapisala v slovensko zgodovino kot borka za človekove pravice, avtorica Skritih spominov Angele Vode in monografije o spregledanih Slovenkah ( Pozabljena polovica) ter zlasti Prvotnega besedila življenja , pionirskega raziskovalnega dela o zgodovini otroštva na Slovenskem - o tem, kako bridkosti iz otroštva ostanejo z nami za vekomaj, kakor je govoril Ivan Cankar. Obvezno čtivo za vse, ki jim je mar za prihodnost.
Utrinki s predstavitve:
Drago Kralj: "Senzacija ni tisto najhujše v sodobnem novinarstvu, ampak to, da je toliko prispevkov plod tiskovnih konferenc. Velika zagata je, da ni človeških zgodb, če pa so, so senzacionalistične."
Mitja Meršol: "Novinarska zgodba bi morala biti vsaj nadgradnja tiskovne konference. Temeljiti mora na dejstvu, dobrem pripovedništvu in tudi metaforah. Sodobno novinarstvo le preveč hiti v objem novim tehničnim prijemom. Intervju po mailu, denimo, zavračam. Danes tem ne narekujejo mediji, ampak politika."
Željko Kozinc: Kot reporterje so nas zanimala dejstva, ki jih je bilo treba okrepiti s polliterarnim pristopom. Devetdeset odstotkov tem sem si sam izmislil. V tem sem se počutil svobodnega. Res pa je, da se nisem smel vtakniti v maršala, delavsko samuupravo, neuvrščenost in domobrance."
"Čutil sem se razmeroma svobodnega, gibčnega. Urednik naju je z Jocom poslal v Pariz. Rekel je: fanta, imejta se fajn te tri tedne. In sva šla. Seveda, se nisva mogla samo dobro imeti. Precej sva morala delati. Toda to je bil način življenja: videti reportažo in živeti z njo."
"Predstavljam si, da imajo novinarji mir, čas in izobrazbo, da delajo dolgo, ne dnevno službo in tlako. To je kakor njiva, ki potrebuje dobre pogoje, da obrodi ... Videl sem, kako nadarjeni ljudje prezgodaj ugasnejo in nato pristanejo v zakrneli eksistenci."
"Ni sla tista, ki nas je poganjala, ampak propeler v riti."
Alenka Puhar: "Ne bi trdila, da so bili novinarji takrat zelo spoštovani, meni se ni zdelo. Da bi bili še dobro finančno stoječi? Oprostite, to je dezinformacija."
"V človeški naravi je, da se današnje gorje vedno opisuje skozi nostalgična očala preteklosti, ne analizira pa se tega čustvenega odnosa, niti stvarnih dejstev. Rada berem stare časopise, toda reči, da so bili dobri ...? Se pa strinjam, da je marsikdo od zbranih (Kajzer, Meršol, Žnidaršič, Kozinc, puhar, Kralj) napisal veliko dobrih tekstov. V vsakem primeru pa so te romantične predstave napačne."
Joco Žnidaršič: "Vodilo nas je veselje do dela, do druženja. Imel sem srečo, da sem lahko izbral odlične fotografe, naredili smo fajn kompanijo. Iz tega gnezda še danes izhajajo odlični fotografi, Lombar, Družnik, Modic. Vrhunski so. Vesel sem, da sem v pokoju, ne zavidam jim. V mojih časih smo šli morda trikrat na leto v parlament. Pa še to kazensko."
Manca Košir: "To so bili gospodje žurnalisti v času, ko so bili še vsi tovariši. Kaj jih druži? Predvsem velika strast, predanost, način pisave, in vsi so živeli od terena. Temu smo rekli leteče uredništvo. Vse je brbotalo od življenja."
"Kaj smo imeli v 80. letih na naslovni strani časopisa? Svet! Pa danes? Dom. Pa še to ne. Včasih je kar navadna vas."
