Kjer vzhod sreča zahod

Ljubljana - Petkova otvoritvena predstava dvanajste izdaje festivala Mladi levi in nedeljska predstava imata še več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. V obeh se v glavnih vlogah pojavlja režiser, a ne kot dominantna figura, prej kot zmedena, sicer odločna, a nemočna pojava, le bleda senca nekdanje suverenosti. Kot nekakšen padli bog. A lepo po vrsti.

Superamas, avstrijsko-francoski kolektiv, kot iniciacijski moment za vstop v projekt Empire (Art&Politics) jemlje leto 1809 in bitko med avstrijskimi in francoskimi silami, v kateri je padlo do takrat rekordno število žrtev. Kontrast zgodbi prinaša dekadenca aristokracije, zbrane na dunajskem dvoru, neobčutljive za dogajanje na bojišču. Nekakšno »soap opero« spodseka oster vsebinski rez, znajdemo se na sprejemu pri francoskemu ambasadorju, vse je uglajeno, fino … pa spet rez, tokrat nas preseli na filmsko platno in manifest skupine Superamas, in potem spet rez … kolaž različnih medijskih pristopov je nedvoumen – na eni strani premleva zgodbo o dominanci medijev, njihovi moči manipuliranja, apriorno podrejenost centrom moči in zanemarjanje posameznikove usode.

Nemoč je ključna beseda, ki na odru ostane zadnja. Do nje pa nas pripelje pravzaprav duhovita, večkrat cinična in ironična, pa nalašč sarkastična karikatura medijske hiperresničnosti, proti kateri se je tako rekoč nemogoče boriti. Ustvarjajo jo paradoks, simpatične, zabavne, celo prijetne figure, takšne seveda, ko je prižgana kamera, drugače pa egoistične, arogantne in netolerantne. Zmagovalec je tako jasen, še preden se zgodba konča. Medijska resničnost sama, kar koli pač to že je. Proti njej še gledališki režiser, tudi sam pravzaprav enako sprevržen kot resničnost sama, ne more nič.

Več si preberite v tiskani izdaji torkovega Dela.