Klasični koncert Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta En Šaa

modri abonma
Orkester Slovenske filharmonije
dirigent En Šao
Cankarjev dom 19. in 20. 2. 2009

En Šao, zdaj šef dirigent radijskega orkestra, je po daljšem času spet dirigiral Slovenski filharmoniji (prav z njo se je pred leti tudi prvič predstavil našemu občinstvu). Z izbiro glasbe za to snidenje se je omahovalo; v sezonski brošuri še ni bilo najti sporeda. Koncert nazadnje ni ponudil presenečenj, pač pa osmišljeno preprosto programsko shemo s slavnima, za baletni oder nastalima partiturama Stravinskega in Ravela. Ognjeni ptič v suitni verziji, najpogosteje tisti iz leta 1919, je stalnica orkestrskega repertoarja, tudi pri nas. Integralna Dafnis in Hloa sta na simfoničnem odru precejšnja redkost, a smo ju na našem slišali prav pred kratkim, ob gostovanju Orkestra Tonkünstler s Kristjanom Järvijem. Gostujoče in tokratne izvedbe ne loči niti leto. Nekoliko moteče dejstvo.

Skoraj sočasni stvaritvi sta povezani z Djagilevom (ta je bil v enem prejšnjih koncertnih listov SF označen kot koreograf; na srečo v tokratnem ni, čeprav se ne ve, po čigavi zaslugi, saj je besedilo nepodpisano oz. brez slehernega podatka glede avtorstva: za SF pišejo očitno tudi sužnji). Pobuda genialnega impresarija je Stravinskega izstrelila med skladateljske zvezde, Ravelu pa dala vsebinski okvir za njegovo najobsežnejše orkestrsko delo. Obe skladbi se lesketata v upodabljajočem razkošju, ki nas, podobno kakor prve poslušalce, mika kot zvok avtorske domišljije, a tudi modna glasba, ki nam dokumentira Evropo iz časa zadnjega stadija eksotičnega sna, pričaranega in použitega v skrajnem, nasladnem izkoristku tonalne kulture. Diverzantsko akcijo sicer pripravlja - prav pri Djagilevu - sam Stravinski. Kaščejev peklenski ples v Ognjenem ptiču pa se že zdi kot pokušina posvetitvenega »barbarizma«.

S Šaom se je očitno delalo zavzeto. Rezultat: zbran večer (če odštejem kakšno solistično slabost - poslušal sem petkov koncert), orkester v zelo dobri formi, vendar tudi nekam službeno zagnan, za spoznanje premalo zapeljan in zapeljujoč z muziko, na nekaterih dinamičnih viških pretrd, zlasti ob sklepu Dafnisa in Hloe. Kolikor sta partituri določeni s konkretno odrsko namembnostjo, sta tudi realizatorsko zahtevni (tonska razplastitev, izigranost detajlov, solov itn.), po drugi strani pa analitično neproblematični - pač zvočni sliki za gledališko magijo, in ne glasba esencialnega, skrite resnice.

Na tej notranje razmeroma varni dirigentski poti je Šau še bolje kakor Ravel uspel Stravinski. V Ognjenem ptiču smo doživeli tako milino orkestra kakor pogovorne relacije in koncizno zvočno rustiko; napetost tako v tihi pripravi (godalna kromatika tik pred Finalom) kakor v mogočnosti koralne gradacije. Tudi postavitev Dafnisa in Hloe je dirigent speljal brez izrecno šibkega mesta, sprotni muzikalni dih pa je bil (vsaj mestoma) plitvejši, sekvenčni nizi premalo plešoče plastificirani, zbor (SKZ in Consortium musicum), ki mu koncertna školjka ni omogočila idealne, bolj oddaljene postavitve, kljub trudu ne docela eterično zlit z orkestrom.

Koncertni list je izpostavil flavto, tj. izpisal ime Mateja Grahka (veliki pastoralni solo v Dafnisu z žlahtno barvo, nadgrajen v kitastem prepletu flavtne skupine). A prav tako bi lahko, že zaradi obsega naloge, še koga. Tukaj izberimo rog (A. Žust z občutljivimi rešitvami v obeh delih) in oboo, znano po individualni mehkobi (M. Rebolj), ki bi lahko - če bi hotela - bogatila orkester kot popolna čistina in čista popolnost. Maksimalen angažma je v glasbi, ki je vendar zaobljuba (no, morala bi biti), bistven.