Tiskane izdaje
Romančka norveške pisateljice Kjersti Annesdatter Skomsvold je malo, a je obupno, pirotehnično smešen. Humornost, ki jo proizvaja prvoosebna pripovedovalka Mathea Martinsen, je prav posebne vrste, lebdi na tromeji med temno melanholičnim, razkošno ekscentričnim in trpko duhovitim, a ne bi vedel, ali je to nekakšna severnjaška značilnost ali avtoričin avtorski donesek, najbrž prej drugo.
In ko me je besedilo na notranji strani platnic opomnilo, da Annesdatter Skomsvold nikakor ne komplicira, ampak tke pretresljivo pripoved o velikih zadevah, torej o osamljenosti, ljubezni in smrti, sem pomislil, da je tisto, kar je v besedilu najbolj prepričljivo, pravzaprav ravno zmožnost, da o tako ključnih, univerzalnih kategorijah Norvežanka v prvencu, ki je postal globalna uspešnica, govori z nonšalantno, a prenikavo dovtipnostjo.
Rekapitulacijo zapravljenega, drugim skoraj nevidnega življenja junakinja gradi z neprizadeto sprijaznjenostjo; ko se je na dan brez oblačka nenadoma pooblačilo in jo je v čelo dvakrat zadela strela, začini spominski drobec s kratko observacijo: »Sirene so tulile, mi pa smo štartali. Lepše ne bi moglo biti, če bi vrteli Beethovnovo Peto simfonijo.«
Pripovedovalka zgodbe svojega življenja je delikatna cerebralka, ki vse, kar je počela, na prvi pogled obsesivno natančno analizira, vendar pa noče komentirati vsakršnih absurdnosti oziroma postavljati bizarnih samodiagnoz, ampak opažanja, suha dejstva le kopiči in prepušča bralcu dokončno interpretacijo. Kot da vedeti za vzrok njene drugačnosti ni pomembno. Kot da bi se bala spoznanja o sebi. Kot da je iskanje smisla odveč.
Je to, da gleda, kako ji odplava v nič oziroma potone kot kamen dalmatinec z imenom Stein, kronski dokaz za njeno malomeščansko pokoravanje družbenemu nadzoru, za nikakršno možnost upora? Prizor sklene takole: »... potem pa Steina ni bilo več. 'Ni ga več,' je rekel debeluh. Otroci so gledali vodo in potem mene, in jaz nisem vedela, kaj naj rečem, zato sem se delala, kot da ni nič.«
Iz njene zgodbe je mogoče izvedeti, da ni znala z ljudmi, ne nazadnje tudi s svetom ne, zato je njena preživetvena strategija postala umaknjena servilnost, nikdar izpolnjena želja po koristnosti, predvsem pa po vidnosti. Zdi se namreč, da je nihče niti ne opazi, tako je bilo v času šolanja, enako je tudi v jeseni življenja.
Še iz tega spoznanja seveda naredi letargičen domislek in ko v gozdu ob svoji nogi zagleda nepremično žabo, pomisli: »Čisto nepremično sedi ob meni, kot da pripada kraljestvu rastlin. Prepričana sem, da tako kot jaz to počne iz strahu pred smrtjo. Gotovo je to le zvijača, da je ne bi kaj pojedlo. Pretentati smrt, da te ne vidi – to je res dobra zvijača.«
Poskusi Mathee Martinsen, da bi kdo vendarle vedel, da obstaja oziroma da je obstajala, so s svojo radikalnostjo trpko komedični, v igri so na primer zakopavanje časovne kapsule, klici na telefonske informacije, kjer povprašuje po svoji številki (potem se tudi pokliče, a glej, glej, številka je kot zanalašč zmeraj zasedena), za ekskurzijo v trgovino je dovolj močen razlog strah, da ji ne bi zmanjkalo sladkorja in ga ne bi mogla posoditi sosedi, nosi moževo uro v upanju, da jo bo kdo vprašal po času ... Knjiga absurdnosti in nežnosti, ki je ni mogoče hitro pozabiti.
