Ali še potrebujemo NUK 2, ki smo si ga goreče želeli?

Digitalizacija je delno spremenila potrebo po fizičnem knjižničnem prostoru, ni je pa ukinila.

Objavljeno
31. maj 2015 20.49
Mnenja/SP 5.3.2015 Ljubljana Slovenija
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Ljubljana – Zgodba o NUK 2 je zgodba o vedno novih začetkih, neštetih spodrsljajih, gori praznih obljub, neskončno veliko popisanega papirja ... Toda absurdna, tragikomična drama gradnje nove Nacionalne in univerzitetne knjižnice (NUK) je morda dosegla točko presenetljivega obrata, ki bi ga lahko povzeli v vprašanje: ali stavbo, ki smo si jo skoraj 30 let tako goreče želeli, sploh še potrebujemo?

Poglejmo si kratek historiat dogajanja v zvezi z NUK 2. Opozorila, da je Plečnikova stavba Narodne in univerzitetne knjižnice premajhna, so se začela pojavljati že sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, priprave na gradnjo nove stavbe pa so se resneje začele leta 1987. Dve leti pozneje je bil na javnem natečaju izbran projekt arhitekta Marka Mušiča. Sredi devetdesetih je bil v uradnem listu objavljen zakon o gradnji Univerzitetne knjižnice Ljubljana 2. Naložba, vredna okoli deset milijard tolarjev, naj bi bila končana do leta 1998. Stavba naj bi stala med Križankami in filozofsko fakulteto.

Leta 1995 sta država in Mestna občina Ljubljana (MOL) podpisali pogodbo o skupni gradnji NUK 2, s katero se je MOL zavezala, da bo za gradnjo nove stavbe pridobila vsa potrebna zemljišča in jih prenesla na pristojno ministrstvo za visoko šolstvo, kar ji je uspelo šele enajst let pozneje. Zaradi nepravilnega vpisa v zemljiško knjigo in neplačevanja davkov na promet z nepremičninami je morala MOL namreč že kupljeno zemljišče kupiti še enkrat. Gradnjo so zavlekla arheološka izkopavanja ter denacionalizacijski postopki. Leta 2009 je ministrstvo za šolstvo sporočilo, da je pogodbo z Mušičem prekinilo. Nov natečaj je bil razpisan konec leta 2011, mednarodna ocenjevalna komisija pa je izbrala projekt arhitekturnega biroja Bevk Perović. Danes je tam, kjer naj bi stala knjižnica, še vedno parkirišče, gradnja NUK 2 pa ostaja prednostna investicija v kulturno infrastrukturo naše države.

Kako se bo projekt nadaljeval, za zdaj ni znano. Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport pravijo, da je bilo za projekt NUK 2 po revalorizirani oceni do zdaj porabljenih dobrih 30 milijonov evrov, v to vsoto pa so vključeni stroški za najemnine poslovnih in skladiščnih prostorov, arheološke raziskave, pridobitev nepremičnin ter stroški prenove stavbe NUK.

Ali digitalizacija lahko nadomesti NUK 2?

Ker je digitalizacija spremenila marsikaj, tudi knjižnično dejavnost, se postavlja vprašanje, ali knjižnico v fizičnem smislu sploh še potrebujemo. Knjižnično gradivo bo v digitalizirani obliki namreč v prihodnosti dosegljivo kar po spletu. Za mnenja, koliko je resnice v predpostavki, da je sodobna tehnologija naredila novo stavbo nacionalne knjižnice nepotrebno, smo zaprosili nekaj kompetetnih ljudi.

Profesor na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na filozofski fakulteti v Ljubljani Miha Kovač pravi takole: »Ključno pri razmisleku o gradnji NUK 2 je, kaj hočemo z novo zgradbo doseči oziroma ali so potrebe še take, kot so bile, ko so jo načrtovali. Menim, da so ključni odgovori na tri vprašanja. Prvič, zgradbe nacionalnih knjižnic imajo vedno tudi reprezentativno funkcijo. S tega stališča potrebe po novi zgradbi ni, saj to funkcijo zelo solidno opravlja Plečnikova stavba. Drugič, ena od osnovnih funkcij nacionalnih knjižnic je hramba tiskanega gradiva in ta potreba še vedno obstaja. Tiskani format je namreč za hranjenje neprimerno bolj robusten od digitalnega, poleg tega digitalni »posnetek« tiskanega gradiva le-tega nikoli ne prikaže v vsej njegovi večplastnosti. Drugo vprašanje pa seveda je, ali je vse tiskano gradivo treba hraniti v središču mesta in prostorih nacionalne knjižnice: vsaj zame namreč spet ni dvoma, da bi morala biti vsa nacionalna pisna dediščina dostopna v digitalni obliki v prostorih nacionalne knjižnice (oziroma v njenem omrežju), manj uporabljano in staro tiskano gradivo pa je mogoče hraniti na oddaljenih lokacijah. Tretjič, NUK je tudi univerzitetna knjižnica, kar pomeni, da naj bi bila zgradba Nuk 2 namenjena tudi študiju. Tu so se potrebe v zadnjih letih radikalno spremenile: za rabo digitalnega gradiva ni treba več v čitalnico, saj študenti s pomočjo računalnikov in tablic lahko študirajo tudi drugje, zato so potrebe po takih čitalnicah, kot je v NUK 1, v resnici manjše, kot so bile nekoč. Tisto, kar študenti potrebujejo, so prostori za skupinsko delo in dostop do razmeroma drage programske in strojne opreme. Sodobne univerzitetne knjižnice so precej drugačne kot NUK 1: odprte so 24 ur, v njih pa je zelo veliko prostora za individualno in skupinsko študentsko delo, te prostore pa »dopolnjujejo« prostori za prehranjevanje in rekreacijo. Vse to po mojem mnenju pomeni, da bi bilo treba koncept NUK 2 treba temeljito premisliti, saj je zelo verjetno, da je njegovo zasnovo – ki je bila v času, ko je nastala, visoko kvalitetna – povozil čas. Še več: lokacija NUK 2 je obdana s kar nekaj fakultetami, ki imajo velike finančne in prostorske težave (stara zgradba fakultete za kemijo bo, denimo, zelo verjetno nekaj let stala prazna, ker filozofska fakulteta nima denarja za njeno obnovo), zato bi bila gradnja NUK 2 po starih načrtih v sedanjih razmerah nepotrebno paradiranje in simptom izgube občutka za realnost.«

Fizični prostor knjižnic še vedno nujen

Ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice Martina Rozman Salobir pravi, da digitalizacija ne vodi v zmanjšanje potreb po fizičnem prostoru knjižnic. Produkcija tiskanih medijev se namreč ni zmanjšala. Pravi tudi, da je predmet digitalizacije predvsem starejše gradivo, predvsem tisto, ki je zapisano na ogroženih nosilcih zapisa. Za velik del novejših izvorno digitalnih publikacij, ki jih je NUK zbral in jih hrani v svojem digitalnem arhivu, pa je treba vedeti, da jih varujejo avtorske pravice, zato jih smejo dati uporabnikom na razpolago le v prostorih knjižnice na napravah, ki nimajo dostopa do spleta in ne omogočajo tiskanja, pravi ravnateljica NUK. Pričakuje, da bo fizični prostor knjižnice še naprej potreben za izvajanje tradicionalnih knjižničnih storitev, za usposabljanje uporabnikov, za koriščenje vse bolj kompleksnih storitev digitalnega okolja ter kot mesto socializacije in druženja uporabnikov.

Sabina Fras Popović iz Zveze bibliotekarskih društev Slovenije meni, da Slovenija potrebuje NUK 2. Digitalizacija je le eden od načinov dostopa do gradiva v knjižnični zbirko, nikakor pa ne more nadomestiti vseh storitev, ki jih omogoča kakovostna knjižnična javna služba, ki potrebuje tudi ustrezen fizični prostor.

Direktor Mestne knjižnice Kranj Viljem Leban meni, da je še vedno veliko zapisov tudi na fizičnih nosilcih, kot je stari dobri papir, zato pojav del v digitalni obliki nalog, ki jih opravlja NUK, ni v ničemer zmanjšal. Ker mora biti vse gradivo hitro in preprosto dostopno tudi v njegovi izvorni obliki, ker za njegovo strokovno obdelavo potrebujemo prostor in ne nazadnje, ker potrebujemo prostor za uporabnike z vso najsodobnejšo opremo, je NUK 2 po njegovem mnenju še vedno potreben.

Tudi Ivan Kanič, vodja Centralne ekonomske knjižnice, meni, da novo stavbo nacionalne knjižnice še vedno zelo potrebujemo. Digitalno gradivo, bodisi izvorno ali digitalizirano, je le majhen delček v delovanju knjižnice. Knjižnica nalog v novejšem času ni izgubila, ampak je mnoge na novo pridobila, pravi. »Če pogledate po svetu, boste videli, da prav zdaj gradijo ali so pravkar odprli nekaj zelo velikih knjižnic, nekatere od njih tudi »brez knjig« (v ZDA, Helsinkih itd.).«