Tiskane izdaje
Kdaj in kje ste se prvič srečali
To zgodbo pa dostikrat povem. Odpravljal sem se na fizikalno konferenco na zahodno obalo Združenih držav Amerike. Takrat smo potovali tako, da smo zjutraj leteli v London, tam prespali in naslednje jutro leteli v ZDA. Ko sem prišel na londonsko letališče Heathrow in sem šel v letališki hotel, sem si spotoma hotel priskrbeti nekaj branja za zvečer pa tudi za dolg let naslednji dan. Ustavil sem se v knjigarni ob policah, polnih knjig. Ker me je zanimala predvsem fantastična literatura, sem bil takrat precej na tekočem s tem področjem.
In sem vzel nekaj znanega, verjetno je to bil Arthur C. Clarke. Potem sta pritegnili mojo pozornost dve nenavadni knjigi s pisanim psihedeličnim ovitkom. Bil je neznan avtor, pa sem vseeno kupil eno, da vidim, kaj je to.
Je bila to igra usode?
Točno tako. Ulegel sem se na posteljo ter začel brati tisto skrivnostno knjigo Štoparski vodnik po galaksiji. Dokler je nisem prebral, nisem nehal. Ko sem se naslednje jutro odpravil na letalo, sem šel hitro mimo knjigarne, da bi kupil še tisto drugo knjigo. To je bila seveda Restavracija ob koncu vesolja. Ko sem se vrnil s konference domov, sem Tehniški založbi Slovenije, za katero sem takrat precej prevajal, predlagal prevod Štoparskega vodnika.
Kako ste se lotili prevoda? Navsezadnje so v knjigi nekakšni čudni svetovi.
Se mi zdi, da to ni bila poglavitna težava. Imel sem že nekaj prevajalskih izkušenj, prevajal sem za Tehniško založbo Slovenije, ki je takrat izdajala precej znanstvene fantastike.
Šlo je bolj za to, da je bila to zapleteno pisana literatura. Douglas Adams ima izreden slog. To je bila drugačna in zahtevnejša knjiga od vsega, kar sem prej prevajal. Adams ima čudovite dolge stavke, ki segajo čez tri ali štiri vrstice, izredno spretno zapletene in potem tudi razpletene. Angleška sintaksa je v takih priredjih in podredjih drugačna od naše. Treba je bilo kar nekaj dela, da se je stavek v slovenščini slišal enako precizno, logično ali nelogično, pač po Adamsovo.
Je bilo treba kakšno besedo izumiti?
Teh besed je bilo kar nekaj. Ključno je, tudi sicer pri prevajanju, pri Adamsu pa je še nekoliko bolj, da v tančine razumete, kaj hoče avtor povedati. Adams je bil izredno na tekočem z znanostjo, z vsemi panogami po vrsti – od tehnologije, naravoslovja do vmesnih področij, in to se močno kaže v zgodbi. Čeprav se zdi obratno, da se ves čas dela norca iz tega. Ampak ne, on v resnici izredno spoštuje znanost in nikoli ni napisal nečesa kar tako, kar najdete zlasti pri zgodnji znanstveni fantastiki, ko si izmišljujejo nesmiselne stvari.
Tu in tam pa Adams vseeno prelomi kak obstoječ aksiom, da omogoči razvoj zgodbe. To je vedno narejeno s premislekom. Tako imate tisti pogon, ki je kot italijanske restavracije. Take reči je rad počel, ni pa povedal, kakšen pogon so ljudje potrebovali, da so prehiteli svetlobo in letali okoli po vesolju.
So vam pri prevajanju močno gledali pod prste in primerjali prevod z izvirnikom?
Takrat nisem imel tega občutka, zdaj pa slišim o teh primerjavah, ki jih je najti po blogih. To so različne primerjave in pretežno niso neugodne.
Štoparski vodnik je kultna knjiga, saj se svet že nekaj časa deli na tiste, ki so jo prebrali in vzeli za svojo, in one, ki je niso. Ali zaznate, kdo je knjigo prebral in kdo je ni?
Dovoljkrat slišim od znancev, da se izrečejo o tem. Na splošno pa to ni pogosto in seveda to ni merilo za sklepanje novih znanstev, da bi jih na osnovi tega skušal presojati ob prvem stiku. Se pa kdaj kasneje pokaže ta razlika.
Da smo tisti, ki smo prebrali Štoparski vodnik, kot nekakšna sekta ...
Kot nekakšna bratovščina.
Se Arthur Dent skriva v vsakem od nas?
V mnogih. So pa tudi ljudje, v katerih je Zaphod Beeblebrox, da o Fordu Prefectu ne govorim. Dent je povzemek zelo pogostega osebnostnega profila.
Ste bili zadovoljni s filmsko različico?
Dolgo smo jo pričakovali. Zdi se mi, da je film še bolj polariziral ljudi – nekateri so ga popolnoma odklanjali, nekaterim pa je bil zelo všeč.
Jaz nisem bil razočaran. To je pač drug medij in s tem že zgodba postaja drugačna. Treba je povedati, da tisto, kar je pri Štoparskem vodniku najbolj dragoceno, v resnici ni zgodba, ki je vsa vihrava in zvrtinčena. Tudi če bi tekla kako drugače, bi to še vedno bil Adamsov Štoparski vodnik. Niso pomembni obrati in ovinki zgodbe, ampak druge stvari, ki so bolj zadaj.
Ste pri reviziji prevoda naredili precej sprememb?
Nekaj malenkosti. Nekoliko sem posodobil prevod iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Posebno glede novotarij je veliko sprememb. Danes brez težav zapišemo šov (show), takrat to ni bilo mogoče. Tu pa tam sem kaj pogladil, vendar tega ni bilo veliko, ker sem že prvič vložil veliko truda v prevod. Za nas, ki smo Adamsova generacija, je Štoparski vodnik kot potopis skozi življenje. V njem so opisane tipične faze in smo jih lahko prepoznavali, mislim, da je to poglavitna vsebina Štoparskega vodnika.
Kaj nam lahko poveste o posthumnem delu te serije Pa še tole, ki ga je napisal Eoin Colfer?
To zdaj prevajam in je na neki način še bolj zahtevno, kot je bil Adams. Vmes je izšlo še nekaj knjig, ki namigujejo, da so v sorodu s Štoparskim vodnikom. Predvsem Terry Pratchett ... Colfer ima lastno pisateljsko izkušnjo, primerno utrgan stil, in opravil je domačo nalogo, saj se je temeljito poglobil v Adamsov način pisanja ter natančno preučil knjige, tako da je ta knjiga prepletena z detajli iz drugih, tako kot je delal Adams. Za razliko od Adamsa pa se je Colfer odločil za nekoliko bolj grob jezik.
Je 25. maja tudi na vaši fakulteti za matematiko in fiziko vse polno brisačkarjev? Jo ta dan vzamete s sabo tudi vi? Navsezadnje človek nikoli ne ve, kdaj mu bo prišla prav.
Absolutno jo vzamem s sabo. Na drogu za zastavo ta dan visi brisača s številko 42.
