Tiskane izdaje
Glasnik pesniškega modernizma na Slovenskem, esejist, intelektualec s kritičnim družbenim očesom, ki je neprestano izzival svoj čas. Ne samo, da je slovensko poezijo potisnil na novo raven in ostajal branik slovenskega jezika, prav tako je kot mladi idealist pogled naprej usmerjal že v uredništvu časopisa Tribuna, kasneje pa Nove revije. In kakšen pečat je pustil v slovenski družbi?
Drago Jančar,
Do časa, v katerem smo živeli, je bil izzivalen in pogumen, povzročal je gibanje in procese, estetske in družbene, sebi in drugim je postavljal najvišje zahteve, hkrati pa je bil in je še povsem nepredvidljivo izvirna osebnost. Saj morda je prav zato označeval ne samo sebe, ampak vse nas; ni samo prijatelj Niko, za katerega se nam zdi, da ga dobro poznamo, ampak s svojimi pisanji in dejanji fenomen, ki je po svoje zaznamoval čuden čas, ki smo ga živeli zadnjih - koliko že? - let.
Manca Košir, publicistka
O njem bodo pisali romane, študije o njegovi poeziji, zgodovinske knjige o njegovi ključni vlogi pri ustanovitvi in delovanju Nove revije, pa osamosvojitvi Slovenije, in tako naprej. A samo eden zna tako misliti poezijo, samo eden tako govoriti in pisati o njej, Niko Grafenauer. Edinstveni. Človek s čustveno močjo, kakršno premorejo le največji in z umom, ki je prezenten, elokventen, jasen in precizen, artikuliran in izjemno formuliran. Prepoznaven. Tako krhek, tih in ranljiv, a tako gromozansko govorljiv. Karizmatičen. Tako čisto sam in tako zelo naš, da smo z njim povezani z jekleno vrvjo brez materije, a z močjo, ki nas drži priklenjene na čar in šarm, ki ga ni bilo in ga ne bo.
Milček Komelj, umetnostni zgodovinar
Niko Grafenauer je v mojih očeh docela enkratna osebnost velike ustvarjalne strasti in lucidnega intelekta, nenehen bogoiskatelj in še pri 75 letih pogumen otrok. V svojem bistvu je predvsem pesnik življenjskih skrivnosti, ki izziva smrt in življenje s tem, da tudi sam živi dosledno po pesniško. Do kraja je zavezan razodevanju sveta v Besedi in pripaden slovenskemu jeziku. Njegov prispevek slovenskemu narodu in naciji temelji na pristnem zavzemanju za duhovno svobodo in kulturno identiteto. V tej luči je pravi zavetnik slovenstva, razpet med upom in strahom, in hkrati videc najširših obzorij. Zato ga je že Tomaž Šalamun imenoval za našo katedralo. Je bratovska vez med Slovenci, ki izžareva čisto ljubezen; mnogim med nami pa je tudi vselej dobrohoten prijatelj.
Aleš Berger, pisatelj, prevajalec:
Niko Grafenauer je, odkar ga poznam (in tega je zmeraj več desetletij) mož širokega duha, iskalec novega, drugačnega, presegajočega. Neizbrisna je njegova uredniška sled pri založbi Mladinska knjiga (ki brez njega danes ne bi bila to, kar je), neizmerljiva njegov mobilizacijski in intelektualni vložek pri ustanavljanju in delovanju Nove revije. (Pesniških zbirk za odrasle in otroke tu ne omenjam, prav tako ne njegove esejistike in epigramatike, in tudi prevodov ne.) Nepozabno je njegovo zvesto, četudi kdaj naporno prijateljstvo. A ko mu dvigam čašo jubilejnega voščila, je v njej tudi precej kapelj bridkosti: si si predstavljal, človek na vse strani odprtih horizontov, dragi Niko, ko smo – kot si rad govoril – »delali državo« in si utirali pot v Evropo, da se bomo kdaj znašli tu, kjer smo, ne le zaplankani, ampak za povrh obdani, kot v najhujših sanjah, z bodečo žico?
Mitja Čander, urednik in esejist
Niko je za široko javnost izjemno pomemben kritični intelektualec in seveda odličen pesnik. Sam sem imel - in ga še vedno imam – privilegij, da sem ga spoznal tudi po človeški plati. Pri njem občudujem njegovo človeško širino: vselej je sprejel sogovornika takšnega, kot se mu je kazal v svoji posebnosti. Jezil se je le nad malomeščansko topoumnostjo, nikoli nad drugačnostjo. Ta temeljna toleranca je pri njem tesno zvezana z globoko erotičnim odnosom do sveta. Distanco je gojil vselej le kot intelektualec, ne kot človek. Ko danes premišljam o slovenski osamosvojitvi in njeni intelektualni genezi, se mi zdi, zaradi za slovenski prostor nenavadno ustrojene karizme, prav Niko njen osrednji katalizator. Niko ni bil nikoli utopljenec, čeprav se mi zdi, da se je vselej dobro zavedal, da živi v podvodnem svetu.
Alenka Puhar, publicistka
O Grafenauerjevi poeziji se ponavadi piše resno, slovesno in zamolklo, z eno nogo v filozofiji… Ampak počakajte malo, saj je tudi zafrkant! Veliki žongler. Mojster za epigrame, epitafe, aforizme in vseh vrst prigodnice in kratkočasnice. Sem in tja objavljene, mnoge pa samo rokopisne. Ker literarnega in časopisnega establishmenta ta žanr ni nikdar posebej zanimal. In če že, Delo samo Bor.
Po petih letih bi k temu dodala, da bi Delo lahko vzelo stare Nove revije in Ampak in Demokracijo, pa prepisalo nekaj epigramov in iz njih naredilo zimzeleni šopek. Avtorju v počastitev, bralcem v zabavo. Tile trije so zrasli pred dvajsetimi leti:
Demokracija
Dandanes se samo potem še meri,
Kdo več ukrade ali poneveri.
Evro-vizija
Evropa zdaj! Je milozvočni evro-hit
In kriminal njegova rdeča nit
Sova
Z rokami v VIS je udbovska prenova
Dobila krila in postala Sova.
Miroslav Košuta, tržaški pesnik
Niko je eden od mojih dveh mladostnih prijateljev in literarnih sopotnikov. Povezana sva, tudi s svojima družinskima zgodbama, od mojega prihoda v Ljubljano pred šestimi desetletji do tega trenutka, čeprav hodiva vsak po svoje na različne konce sveta in duha.
Je eden najsubtilnejših slovenskih pesnikov. Na srečo je mimo otroških pesmi napisal tudi Skrivnosti, zbirko, ki je kot spuščen dvižen most v njegovo za mnoge težko dostopno pesniško graščino.
Njegova moč sta neizčrpen ustvarjalni izvir in zaverovanost vase. Trenutno stanje slovenske družbe pa ni nikomur v čast in se pogovoru o njej kaže izogniti. Drugače bi ga začel z Novo revijo.
Anekdot seveda ne manjka, bralce pa utegne zanimati rojstvo nadvse popularnega junaka. Stanovala sva za Bežigradom, Niko pri sestri v svoji sobi. Obiskal sem ga, ko je ležal z angino na kavčku med knjigami in popisanimi listi. Še preden mi je razložil, kako in kaj je z njim, je segel na tla po rokopise in začel z branjem. Skoraj po vsaki kitici je veselo poblisnil z očmi in se ob uspeli domislici zadovoljno zarežal. Tu in tam se je kaj zataknilo, pa je vzdihnil, da bo moral popraviti, a pesmi so bile čudovite: sveže, preproste in polne igrive otroške vsakdanjosti - z njimi se je rodil Pedenjped.
Barbara Brezavšček Stegeman, scenaristka dokumentarnega filma Palimpsesti življenja
Kot pesnik čuti in zna ubesedit to veliko rano sveta, a hkrati ohranja velik optimizem, radovednost in otroka v sebi. S svojo energijo preprosto osvaja, v njem je magnetizem, ki vedno znova vleče ljudi v njegovo bližino. S to notranjo močjo je poganjal tudi velike družbene tokove, neumorno delal od jutra do večera, a se hkrati znal umakniti v njegovo samoto na Joštu, kjer se vedno znova sreča s samim seboj, z ambivalenco življenja med radostjo in grozo niča.
Na snemanju nam je povedal zanimivo domislico. "Kaj delaš, pravi prijatelj prijatelju, cel dan?" Pravi, "prenašam se". In isto se je treba prenašati tudi v poeziji, z najrazličnejšimi sunki, ki prihajajo od znotraj tebe in so jasno evocirani od vsega tistega dogajanja, s katerim si obkrožen in tudi tistim neposrednim, ki te zadeva in prizadeva.
