Tiskane izdaje
Gospa Godec, še vedno ste ustvarjalni in dejavni. Pred kratkim ste se udeležili festivala Pravljice danes v Cankarjevem domu, zrisali ste priložnostno sestavljanko Muca copatarica, v prihodnjih dneh se boste srečali z malimi bralci, zadnje leto pa ste dopolnjevali in izpopolnjevali tudi vaše ilustracije iz Zlate skledice. Kaj jim je manjkalo?
Malo sem jih popravila, bolj tehnično. Tisto, kar sem videla, da ne deluje v tisku – če je bila, denimo, packa zaradi premočne črte – sem popravila z belo barvo, da je zdaj bolj zračno. Vsebinsko pa ne, je bilo že prvotno kar v redu postavljeno. Zelo se poglobim v kraje, to so pravljice iz vsega sveta, gledala sem na nošo, keramiko ... Ta slika (v pravljici o Carjeviču Videcu, op. p.), denimo, je nastala, ko je šla slovenska odprava prvič na Mount Everest.
Večkrat ste poudarili, da v današnjem času pogosto pogrešate črno-bele ilustracije, ki pa jih ta knjiga, Zlata skledica, ima.
Zelo jih pogrešam, pa ne samo jaz, tudi drugi. Barv je povsod nagrmadenih, kamor se obrneš. Risba je bila nekoč zelo cenjena.
Tudi meni so se vaše črno-bele ilustracije iz knjige Ele Peroci Za lahko noč za vedno vtisnile v spomin: v travi speča Tisočkratlepa, Tinka in Tonka pa stara hiša številka 3 .... So morda ustvarjalci mlajše generacije pa tudi bralci v današnji poplavi barv prikrajšani za izkušnjo črno-bele risbe? Redko jo zasledimo, razen v kakšnem ponatisu.
To je res, vendar sem videla nove nemške knjige za otroke, v katerih je bilo precej črtnega risanja. Morda se pa pri nas samo spomnijo ne, da bi to naredili. A v črno-belo risbo je treba vložiti veliko več truda in imeti več znanja, kot če ustvarjaš v barvah. Z njimi je lažje doseči dopadljiv učinek. Sama zelo rada ustvarjam risbo. Včasih sem jo samo s finimi čopiči, največkrat pa s peresom in tušem, ne s temi linerji, saj jih ne moreš voditi tako kot peresa. S peresom lahko zelo narahlo potegneš komaj vidno črto, če bolj pritisneš, pa je bolj izrazita. Saj ne vem, ali se taka damska peresa, kot se jim je reklo, pri nas sploh še dobijo. In z zgolj dvema peresoma lahko ustvariš tako knjigo, kot je Zlata skledica.
Kaj pa ste najraje upodabljali oziroma še upodabljate v črno-beli risbi?
Zadnje čase mi nič takšnega ne pride pod roke. Nazadnje sem zrisala okoli 60 črno-belih ilustracij za knjigo Ele Peroci Prisedite k moji mizici (leta 1990, op. p.).
Ilustrirali ste več kot 120 knjig, tako da ste za izbor ilustracij za vašo antologijo Zlata ptica, ki je izšla leta 2011, morali kar v knjižnico, da so vam jih znosili na kup.
To pa zato, ker se je pol knjig že preselilo k Jelki (hčerki, ilustratorki Jelki Godec Schmidt, op. p.), nekaj jih je v Bohinju pa tudi v omari v kleti. Mi je žal, ker sem si vselej predstavljala, da bom imela knjižnico (smeh).
Z Muco copatarico slavite okrogli jubilej. Prvotna iz leta 1957 je bila skromna, izdelana v ročni litografiji, tista, ki nam je najbolj znana, pa je nastala šele šest let pozneje, leta 1963.
Ja, tista prva je bila bolj skromna, zato se prav nič ne hvalim z njo, pri drugi pa je zanimivo, da so barve na originalih ostale popolnoma enake. Lahko naredim veliko reklamo za Aero Celje, medtem ko so marsikatere druge, čeprav dražje barve, ki smo jih naročali iz Anglije, popolnoma zbledele ali pa se spremenile, iz zelene celo v rdečo.
Kakšni pa so vaši spomini na nastajanje Muce copatarice? Ste tudi osebno sodelovali s pisateljico Elo Peroci? Kako je sprejela vašo podobo muce?
Ne, z Elo nisva sodelovali. Sva se pa že od prej poznali zaradi sodelovanja pri Cicibanu. Skratka, imela sem srečo, da je muca prišla v roke meni.
Že pred časom ste dejali, da si nenehno želite, da bi jo posodobili; da bi otrokom nadeli bolj sodobne obleke in spremenili njihove copate.
Imam že celo risbe! Ampak najbrž ne bo nič iz tega. Nekateri so bili zelo za posodobitev muce, drugi zelo proti.
Toda sodobnejša Muca copatarica je bila vendarle narisana na naslovnici Cicibana leta 2007. Zdi se bolj puhasta.
Rečeno med nami, pa saj to ne more biti ista mačka po toliko desetletjih, to je najbrž njena vnukinja.
Drugače pa je bila Muca copatarica tudi animirana in risani film tu in tam še zavrtijo. Precej sem ustvarjala tudi za televizijo. Tedaj smo se tega šele učili, tudi snemalci. Original smo položili na mizo, kamera pa je bila vpeta v strop kot kakšna kuhinjska napa. Vsak gib je bil posebej sneman, figurice pa je bilo treba rezati. En čas sem jih sama rezala, potem pa sem za to opravilo plačevala nečakinjo Ireno, tedaj študentko, ki je bila zelo natančna in je to rada počela. Vsaka površnost se je namreč na filmu hitro pokazala. Za obračanje glav je bilo treba devet ali enajst poz, strašansko delo. Ker stvari še nismo obvladali in smo narisali premalo gibov, so otroci zelo čudno hodili. Veliko sem narisala tudi na steklo, kar pa ni obstojno. Poleg tega smo steklo potrebovali tudi za nove risbe, zato smo prejšnje morali sprati.
Pred dnevi je izšel šesti ponatis slikanice Tri botre lisičice, ki je pravzaprav pravljica z obilico hedonizma. Bralca začudi, da je to rezijanska ljudska pravljica.
Ja, vendar ni stara. Z dr. Milkom Matičetovim, ki je pravljico popisal, sva bila pri tem možakarju Štifanu, ki jo je povedal in je bil star okoli 40 let. Starejše pravljice pa so pripovedovale stare ženice, ki so jih imele okoli 80 let. Sprejele so naju v hišicah, kjer so bila ognjišča na tleh. Lepo je bilo.
A mnogo bolj skromno kot pri botrah lisičicah. Kje ste našli navdih za takšno razkošje? Za steklenice imenitnih pijač tudi v reviji Playboy.
Samo za pijače. Še jaz sem možu kupila kakšno številko Playboya, v katerem so bili vselej objavljeni tudi avtomobili. A takega, kakršnega imajo lisičke, ni bilo nikjer, saj je imel kolo enega avtomobila, armaturo pa drugega. Vprašala sem nečaka, kaj misliš, Jure, v kakšnih avtomobilih bi se lisice morale voziti? Tedaj je imel okoli deset let, pa mi je odgovoril, da bi avtomobil moral imeti zelo dolg motor in usnjene sedeže.
Kaj pa bogastvo ribnika in vse mogoče perjadi, ki je prelisičila še lisice? Spominja me na tapiserije. Ste imeli v mislih tudi kakšno poslikano florentinsko vilo?
Saj italijanske hiše so tudi malo okrašene, poslikane ... Slikanje živali me je od nekdaj navduševalo, v tem sem vselej uživala. Pa ta moderni fotelj je tam zanalašč, ker so bile take frajerke. Boštjan Gorenc - Pižama pa jih je v svoji knjigi pokopal in sem prav vesela, da sem zraven. Vse tri so konec vzele po tistem pijančevanju. Saj to bi bilo logično, ne?
Še zlasti, če so vinjene sedle še v avtomobil.
Ja, pa tisti grozni ovinki ...
A kljub vsemu temu so lisičice tako zelo priljubljene prav zaradi vaših bogatih ilustracij.
Ko knjiga izide, si rečeš, to bi pa lahko bilo bolje ali drugače, neskromno, to je pa dobro! Zelo rada imam Zajčkovo hišico, ki jo redko kdo opazi. Je tudi lepa zgodba.
Po junijskih dogodkih se za tri mesece znova selite v Bohinj. Brez česa nikoli ne mine vaše poletje ob Bohinjskem jezeru?
Moje poletje bo minilo brez plavanja pa tudi brez jezera. Do tja imamo deset minut hitre hoje, vendar pot zame ni več primerna, poleg tega pripeka sonce. Z avtom pa ni mogoče. Z možem sva veliko hodila v hribe, a tega ne pogrešam, saj so ostali spomini. Moje tete so bile oskrbnice planinskih koč, tako da sva obredla mnogo vrhov. Zelo lepo je bilo tudi smučati po jezeru, a zdaj tako ali tako noče več zamrzniti ... Hiša stoji tik ob gozdu, v Triglavskem narodnem parku, zato k njej pridejo tudi lisica, srne in veverice, vendar so gozd po napadu lubadarja zelo zredčili. V Bohinju sem videla tudi miško, ki je dvignila vejico kamilice, tako kot sem potem naslikala v knjigi Zelišča male čarovnice. Zdelo se je resnično neverjetno. Ker rada gledam skozi okno, opazim marsikaj.
