Tiskane izdaje
Naj bo »osebnejši zapis«, je zaprosila urednica. A saj ta zapis v spomin Andreja Inkreta ne more biti drugačen, kot da je oseben, stkan iz množice spominskih podob, jasnih in tistih, ki jih je čas že zabrisal, takih, ki stojijo same, izpostavljene v prostoru in trajanju skupne zgodovine in drugih, ki so del večjih, nemara tudi usodnejših srečevanj, pogovorov, skupnih projektov, reakcij na kulturne in politične dogodke zadnjih desetletij, predvsem pa dialogov in debat o gledališču, literaturi, dramaturgiji, pedagoških problemih.
Tako sem in tako bom tudi naprej doživljal svoja prijateljska, literarna in akademska srečevanja z Andrejem Inkretom. Marsikaj je poniknilo v pozabo, a večina tistega, kar sem doživel kot Andrejev sodelavec in prijatelj, ostaja v spominu kot velika freska, sestavljena iz nešteto drobnih krokijev.
»Najhujše, kar more človeka doleteti, je nevreden nasprotnik.« Tako mi je nekega lepega pomladnega dopoldneva, sedela sva v lokalu na Prulah, citiral iz dnevniških zapiskov Edvarda Kocbeka. Stavek, ki ga je izrekel, ni bil tolažba, bil je zgolj reminiscenca na moje besede, s katerimi sem mu skušal pojasniti, kako čudno se mi je obrnilo življenje na Akademiji za gledališče, kjer sva skupaj preživela več kot dvajset let.
Njegov pogled je bil tak, kot mi bo ostal za vedno v spominu: žive oči, tako žive, da dajejo zven tudi besedam, stavkom, mislim, ki jih je razvijal in včasih ironično zaostril. Ni naključje, da je citiral Kocbeka, s čigar delom se je posebej intenzivno srečeval, odkar je odšel z Akademije, kot se je izrazil, z blagim posmehom v glasu, »v enem najbolj srečnih trenutkov svojega življenja«.
In tudi moje prvo in poslednje srečanje z njim je povezano s Kocbeki, očetom in sinovi. Prvo srečanje, spomin ga postavlja na vrt restavracije Rio, nekam v konec »norih šestdesetih«, in zadnje pred nekaj tedni na Prulah, obe naključni, mimobežni, nosita ta »kocbekovski« pečat. Ko sedimo v Riu, sami sebe prepolni, glasni mladeniči, že z avreolo »neugnanih Pupilčkov«, in glasno razpravljamo, kdo bi se spomnil, o čem, se ob naši mizi pojavi nekaj starejši mladenič, na kratko postrižen, malce sključen, in z očmi nekoga išče med mizami. Matjaž Kocbek ga ogovori: »Andrej, a tvojih še ni? Prisedi!« In mladenič, medtem ko prižiga cigareto, izbere prazen stol med menoj in Matjažem, se počasi usede in mi ponudi roko: »Andrej Inkret.« In čez nekaj trenutkov: »Ti pa si Denis Poniž? In pišeš kritike za Mladino?«
Ne vem, kaj vse sva se še pogovarjala, ni bilo nič bistvenega, small talk, bi rekli dandanašnji, saj so njegovi tovariši kmalu prišli, spomnim se Tarasa Kermaunerja, naglasnejšega, Nika Grafenauerja in Marjana Rožanca. Andrej se je poslovil in odšel, a meni se je zdelo tako imenitno, da je tedaj že znani literarni in gledališki kritik, pa dramaturg predstave, ki jo je oblast tako bizarno prekinila, bral moje začetniške poskuse.
In poslednji spomin, bežno srečanje, spet na Prulah, konec letošnjega maja, vse, kar je kazalo, da bije hud boj, da mora njegovo telo skozi preizkušnje, je bilo počasno govorjenje, polno predahov, ki je dajalo slutiti, da mu vsaka beseda povzroča bolečino, je prav tako povezan z Matjažem Kocbekom. Vedel je, da pripravljam izdajo Matjaževih izbranih pesmi, in vprašal me je, kako napredujem. Ko sem mu povedal, da še ne vem, ali bo založnik Andrej Medved dobil podporo JAK ali ne, se je nasmehnil in rekel: »Matjažu nikdar ni bilo lahko, ko je moral kar naprej stopati iz sence, ki jo je metal oče. Pa še usoda, ki je zaznamovala očeta, ni pozabila nanj. To seva iz njegovih pesmi.« In sva se poslovila in to slovo je bilo res slovo, nepreklicno in dokončno …
V poletni dan, ko se v počitniško upočasnjenem ritmu začnejo izgubljati datumi in dnevi nimajo več svoje rezke posebnosti, kakršni sem se privadil v desetletjih profesure, ko je potek dneva in ritem tedna določal predavateljski urnik, je zarezala vest, ki dokončno in nepreklicno določa zadnji podatek v biografiji vsakogar od nas.
V tišini zavesti Andreja ni več med nami, so se same od sebe pojavile podobe, predvsem tiste, povezane z dnevi, meseci in leti skupnega dela na Akademiji, z neskončnimi sejami, sestanki in posveti, na katerih smo, v Andrejevih dekanskih mandatih, a tudi prej in kasneje, skušali reševati nemalokrat obupne prostorske in finančne pa še vse druge probleme.
A bile so tudi ure, ko sva se lahko pogovarjala o bolj ljubih in celo osebnih stvareh, v te pogovore nisva klicala tistih nesoglasij in razhajanj, ki so nastajala kot nujni rezultat različnih pogledov na študijske razmere, s katerimi je bil neusmiljeno določen naš biti ali ne biti. In po enem od takih burnih sestankov, ko sva sedela v dekanatu, če smem tako majestetično nasloviti tisti večnamenski prostor, mi je rekel: »Veš, pa imava več skupnega, kot si misliš. Predvsem to, da do zadnjega braniva svoje poglede.« Bilo je več kot pohvala, bilo je prijateljsko in zaupno priznanje, da stvari okoli naju vidiva na podoben način, a vsakdo v svoji kritični distanci.
To je bilo tisto, kar je Andreja spremljalo in določalo od začetkov kritiškega in literarnega ustvarjanja in kar je ubesedil v spominskem zapisu Adijo, Marjan Rožanc!, objavljenem v poslednji knjigi s pomenljivim naslovom Izgubljeni čas, izšla je ob njegovi sedemdesetletnici: … zame intenzivna radovednost na vse strani, neskončne debate, zarotniški sestanki, teksti, paranoja, policajski špiclji, preganjavice in preganjanja, neskončna druženja, intelektualna kohezija in skupinska silovitost. Oblikoval je svet, ujet v besede, in besede so vedno znova ujele tudi njega, uklenile so ga v svoj ris, ki ga je mogoče prepoznati v vseh njegovih knjigah.
Če pogledam nazaj in od teh minulih časov sledim Andrejevi poti v čas, ki je okoli nas, moram ugotoviti, ne brez grenkobe, da se je marsikaj od tega izgubilo, izginilo v trušču in novoreku vedno bolj hlastavega in neodgovornega »izgubljenega novega časa«. Toda Andrej je poskrbel, da je marsikaj ostalo živo in ustvarjalno in bo tako tudi v prihodnjih izgubljenih časih.
Od gledaliških kritik, ki jih je tako vztrajno in natančno pisal desetletja, v njih je vedno skrit ne samo duh časa in estetski kod ustvarjalcev videne predstave, marveč tudi elokventni in erudicije polni esprit njenega zapisovalca, od pedagoškega dela, ki mu je postajalo vedno večje breme, skorajda muka, se je odpravil v nov, silovit intelektualni izziv: vsestransko, znanstveno natančno in do skrajnosti korektno vpisati v zgodovinski spomin sodobnega slovenstva enega od največjih pesnikov, Edvarda Kocbeka.
Ne samo da je prvi celovito že daljnega leta 1977 komentiral njegove Zbrane pesmi, tudi kasneje je Andrejeva kocbekiana vedno bolj rasla v intelektualni podvig, ki mu komajda lahko najdemo vzporednico in zanj ni dovolj pohvalnih besed. In ob Kocbeku, ki je rasel v monolit Zbranega dela, ob množici vprašanj, ki so se Andreju kot uredniku porajala kot na tekočem traku, sva se večkrat pogovarjala, v živo ali po telefonu.
Naj bo zapisano vsaj v tem osebnem zapisu: le redke debate so bile intelektualno tako spodbudne, iskrive in navdihujoče kot te, ki jih je z vprašanji, nemalokrat tudi dilemami, ob Kocbeku in njegovi usodi odpiral Andrej in ki so ostajale v zavesti tudi potem, ko se nisva več pogovarjala in ko se je zdelo, da so stvari postavljene na svoje mesto. Monografska predstavitev Kocbeka je intelektualni podvig, ki mu ni para: znanstveno do skrajnosti korekten, literarno izviren in duhovit, človeško presunljiv.
Zato ga razumem, prijatelja Andreja, zakaj se je v zadnjih časih tako osamil in drugoval predvsem s Kocbekom, zakaj je odhajal v preteklost in skušal odgonetiti njene prepletene skrivnosti: v gledališču se pospešeno množijo ustvarjalci, ki jih bolj kot gledališke poetike in njihove premene zanimata njihov lastni, nemalokrat do absurda napihnjeni ego in medijska promocija za vsako ceno; akademsko in univerzitetno sfero je, poleg bolonjske reforme in njenih nonsensov, uničila nepregledna množica bolj ali manj ad hoc ukrepov različnih vlad in ministrov za izobraževanje, ki so prav tako bolj kot za vzdrževanje intelektualnega duha učečega se dela naroda skrbeli za svoj ego in mošnjiček, splošno stanje je porazno in žargon politične pravšnjosti je preglasil normalno sporazumevanje med ljudmi različnih nazorov.
Zdaj si, dragi prijatelj Andrej, onkraj dobrega in zla, tvoje besede, raznovrstne, vedno iskrive in polne modrosti, pa ostajajo tostran dobrega in zla in nas opominjajo, da je človekova moč in trdnost predvsem v tem, da zna videti in soditi samega sebe skozi prizmo intelektualnega dvoma in distance. Andrej, naj za konec tega zapisa še enkrat spregovorijo tvoje besede: Če si dovolim biti neskromen: kar se mene tiče, se nikdar nisem počutil v vlogi lakaja ali uslužbenca in še manj dvornega norčka.
Zmeraj sem počel tisto, kar sem mislil, da moram in kar – kolikor toliko – znam, ne glede na leve ali desne skrupule. Zmeraj sem bil v nekakšni distanci do avtoritet in partijnosti, tudi ko je bila stranka ena sama. […] Tiskal sem svoje kritike in članke, kjer sem mogel, sodeloval v kulturnem pogonu, zavzemal kolikor mogoče jasna stališča in zapisoval sodbe zmeraj le v lastnem imenu.
Kar ostaja kot sled žalosti, je podobno občutju, ki ga vedno znova doživljam, kadar mi je dano stopiti na prazen oder katerega od gledališč: reflektorji so pogašeni, iz zaodrja se plazijo nedoločljive sence, povsod vlada posvečena tišina, v zraku je pričakovanje, vznemirjenje, a tudi občutek tesnobe, ki jo povzroča onemeli prostor. In se zavem, kot zdaj, ko pišem te besede, da se je nekaj nepreklicno izteklo v svoj konec, v molk in v nebivanje.
