Tiskane izdaje
Knjigo enega najuglednejših poljskih pisateljev in pesnikov Andrzeja Stasiuka, sicer tudi nagrajenca Vilenice (2008) – Dukla (Beletrina, prevod Jana Unuk) – je treba brati počasi. Pripovedovalec nas resda vodi po konkretni geografski pokrajini Poljske, pri čemer posebno pozornost namenja provincialnemu mestu Dukla, ležečemu na jugovzhodu države, kjer pisatelj tudi sam živi, toda občutek je, da je vsak stavek v tej epopeji, prešpikani z detajli in celo metafiziko, kozmos zase.
Bolj kot popotnik, ki pred nami razgrinja mentalno tapiserijo videnega, bolj kot fabula, ki se ji Stasiuk v tem delu, ki je na Poljskem izšlo leta 1997 in s katerim je zaslovel predvsem v Nemčiji, namenoma odpoveduje, je v ospredju neskončno valjenje svetlobe.
»Tako se torej kar naprej vračam v to Duklo, da si jo ogledujem v različnih svetlobah in časih,« zapiše pripovedovalec, s čimer razkrije tudi svoj metodološki pristop; navidezno se v maniri klasičnega popotništva resda premika skozi pokrajino, tu in tam tudi s sopotniki, katerih imena izpisuje le z začetno črko, s čimer briše ne samo njihovo individualnost, temveč sugerira človeško ničnost na splošno, toda po drugi strani imamo občutek, da riše statično sliko. Namen teh potez, ki jih vleče neimenovani popotnik, po vsej verjetnosti pisateljev alter ego, je najdenje čudeža, »v katerem se svetloba na prečuden način prelomi in preplete s časom v prosojno tkanino«.
Časovno sestavljanje sekvenc
Stasiukova ambicija v Dukli pa ni priklicovanje stvari – prek svetlobe – v bivanje, temveč ga zaposluje predvsem časovno sestavljanje sekvenc. Tudi zaradi tega pravi, da ga dejanja zanimajo precej manj, da razum služi zgolj štukanju sekvenc; pojasnilo, ki sledi, je mišljeno kot blaga samoironija: »Toda jaz nisem pretirano pameten in razumu ne zaupam povsem, kakor kmetič z dežele ne zaupa povsem ljudem iz mesta …«
Potovanje po pokrajini se odvija v imenu neskončnih in neprekosljivo lepih opisov svetlobe, drobnih detajlov, poskusov ujeti stvari in ljudi v trenutku njihove negibnosti, seveda z mislijo, da so naši čuti omejeni. Toda ko Stasiuku že verjamemo, ko že sprejmemo, da je smisel njegovega potovanja v opisih videnega, naredi salto: izčiščenost, destiliranost dogodkov je tam zato, da bi v prostor spustila predvsem misel, preučila možnosti za »obstoj duše kot nesubstancionalne substance«.
Stasiukov postopek kondenziranja svetlobe, zgoščevanja stvari in ljudi v tukajšnjost, s čimer nevidno pretvarja v vidno, bivanje iz nebivanja, ne poteka zgolj po prostorski črti; še bolj ključen je zanj spomin. V Duklo prihaja in odhaja, videno transcendira in primerja s svojimi preteklimi izkušnjami in na koncu, ne glede na to, katero pot izbere, pride do spoznanja o človekovi ničnosti. Tudi zaradi tega je največ, kar se v tej knjigi zgodi, to, da »obešenci iščejo odljudne kraje, da se ljubezen spreminja v posilstvo in da se popita vodka nabira v organizmu«.
Toda če je spomin res vrtanje na slepo, če bi iskanje čudeža res lahko potekalo na poljubnem kraju, potem se vseeno vprašamo, zakaj Dukla? Zakaj je pisatelj za tako imenovani »omfalus univerzuma« izbral ravno »to čudno mestece, iz katerega se nimaš več kam peljati in v katerem se ne dogaja nič pomembnega«?
Ne glede na to, da tega Stasiukov popotnik nikoli ne izreče, svojo zgodbo piše v trenutku, ko so velike zgodbe že umrle, on pa kakor osameli ptič sredi razprostranjene pokrajine še vedno išče veličino. V enem izmed esejističnih pasusov vzklik (in predvsem zaradi zastavka lastne integritete) – »toda svet vendar mora privzemati kakšne mislim in čutom dostopne oblike, saj bi sicer vsi umirali od koprnenja, ne da bi sploh dojeli, zakaj pravzaprav umiramo« – tako deluje precej avtentično.
Dukla je metafora za potovanje brez cilja, laboratorij za preučevanje časa, in ne glede na to, da je navidezno v ospredju prostor, če ni že mogoče reči, da je Stasiuk najdoslednejši uresničevalec novinarske predpostavke, biti – in medias res, na kraju dogodka samega. »Zanima me samo to, ali je čas za proizvod za enkratno uporabo kakor, vzemimo, papirnati robček …« beremo v romanu.
Subverzija popotniških knjig
Stasiukovo pisanje, ki je po plastičnosti podobja primerljivo z italijanskim magom Albertom Moravio, pa ne bi bilo to, kar je, če ne bi imelo nezgrešljivega slovanskega nadiha; ob vsej metafiziki smo na primer priča detajlnim opisom poljskega podeželja. V tem smislu je Duklo mogoče brati kot subverzijo popotniških knjig; popotnik potuje v osrčje mesteca, kot je Dukla, v prvem delu predvsem v osrčje svetlobe, ki je zanj poosebljenje večnosti, v drugem delu, in s krajšimi pripovednimi pasusi – v osrčje teme.
Ob tem mimobežno invocira svoje literarne vplive: od poljskega pisatelja Mareka Hłaskova, ki je ustvarjal sredi petdesetih (20. stoletja), do ameriških beatnikov. Stasiuk torej v maniri podučenega, pa vendar ponižnega opazovalca izpisuje sodobno epopejo: iz panoramske perspektive zre toliko na lastno življenje kot na državo, Poljsko, ki se je znašla v primežu materializma.
Stasiukova paradigma, da iz vsake malenkosti, trgovine, ptice v preletu, traktorja na polju, prikliče metafizično vrednost, je mišljena kot upiranje nasedlosti v večni sedanjosti. Zdi se, kot da je v njem vsajen blag, pa vendarle globok dvom o vsem, in da od tod izhaja tudi njegova potreba po iskanju dokazov o obstoju duše. Ne samo iz Dukle, temveč tudi iz drugih avtorjevih tekstov (v slovenščini imamo preveden kar lep nabor pisateljevih del, med drugim roman Devet, 2004, roman Taksim, 2012, ter kratkoprozno zbirko Galicijske zgodbe, 2009) je razvidno, da je pisanje zanj neke vrste odprtost, stanje na robu brezna.
V enem izmed intervjujev je na primer dejal, da ne zna pojasniti, kako je spojil svoje življenje s pisanjem, predvsem v smislu preživetja od pisanja, vendar da si svojega življenja onstran pisanja ne predstavlja; zanj je menda pisanje osebna pot k odrešitvi.
Navdih iz lastnega življenja
Andrzej Stasiuk torej tega, da navdih za pisanje črpa iz lastnega življenja, niti ne skriva. Pisatelj, rojen leta 1960 v Varšavi, se je pri šestindvajsetih preselil v mesto Czarne, kjer je med drugim odkril provincialno Poljsko – tako zelo vsenavzočo v njegovi poeziji in prozi. Kasneje se je aktivno vključil v pacifistična gibanja in bil zaradi dezertiranja iz vojske, menda kar v tanku, celo aretiran.
Prestajanje enoinpolletne kazni je popisal v zbirki kratkih zgodb Mury Hebronu (Zidovi Hebrona, 1992). Zbirka ga je katapultirala med poljske literarne zvezde. Od tedaj se je uveljavil kot pisec popotniških knjig, esejev, romanov, kot pesnik, urednik (vodi založbo Wydawnictwo Czarne) in celo kot scenarist, čeprav njegov ekskurz v filmski svet ni bil uspešen. »Moj scenarij je dobil nagrado za najslabši film leta na Poljskem,« je leta 2001 napol v šali, napol zares dejal v intervjuju za Guardian.
Nekoč je tudi izjavil, da je zanj literatura dejanje stalnega poraza; če namreč ne bi bilo tako, pisatelji ne bi vedno znova začeli pisati nove knjige. Tudi v Dukli pripovedovalec meni, da »ni mogoče opisati svetlobe, kvečjemu si jo lahko vedno znova predstavljamo«. Ta specifična perspektiva, bivanje na margini Evrope (dobesedno na meji z Romunijo, Bolgarijo, Slovaško), je verjetno tisto, zaradi česar je Stasiuk tako zelo zanimiv za zahodnoevropsko občinstvo. Beremo ga kot predstavnika poljske postkomunistične generacije, in to ne glede na to, da se sam temu upira.
V že omenjenem intervju za Guardian je navedel, da njegova generacija ni prebirala knjig, temveč je poslušala rock. Iggyja Popa, na primer. Toda vse to pomeni tudi poseben posluh za jezik, igrivost (do katere se ne bi mogli dokopati brez odličnih prevodov Jane Unuk), ki se kakor kri, svetla in živa, skriva pod plastjo snega oziroma metafizike.
