Tiskane izdaje
Letošnji prejemnik nagrade man booker international, László Krasznahorkai, je že večkrat izjavil, da se nima za vizionarskega pisatelja, pa vendar je v knjigi Vojna in vojna (Cankarjeva založba, prevod Marjanca Mihelič), ki je njegovo prvo delo, prevedeno v slovenščino, več prizorov, ki s srhljivo natančnostjo predvidevajo dogodke tudi iz naše trenutne sedanjosti.
V enem izmed takšnih prizorov se »neki Madžar, mali nesrečnik, s fiksno idejo v glavi«, znajde na vlaku, kjer sreča Marie. Marie ga povpraša po imenu (ta odvrne, da je György Korim), in ko ugotovi, da je Madžar, ga poprosi, da ji pripoveduje o Madžarih. Korim ji odvrne, »da Madžarov ni, hungarian no exist, da so že izumrli, they died out«. Tovrstno izumiranje naj bi se začelo že pred približno sto ali sto petdesetimi leti, in sicer povsem neopazno.
Na območju Madžarske je prišlo do zelo velikega mešanja, odgovori Korim Marie, zaradi katerega na koncu ni ostal niti en Madžar, samo neka mešanica, pa nekaj Švabov, Ciganov, Avstrijcev, Židov, Romunov, Hrvatov, Srbov in drugih.
Korim ta drzni, skrivnostni, pretresljivi, celo komični, predvsem pa presunljivo lepi prizor, ki je podan z zornega kota junaka, ki ima za seboj resda ameriško izkušnjo, vendar je ves prešpikan z evropsko metafiziko, še stopnjuje: »Ohranjen pa ni tudi noben iskren in celovit spomin o tem, kako posebno, veličastno, ponosno in nezaustavljivo ljudstvo so bili …«
Allen Ginsberg mu je svetoval
Madžarski pisatelj je med pisanjem romana Vojna in vojna potoval po Evropi. Posebej ameriški pesnik Allen Ginsberg mu je bil v precejšnjo oporo, med drugim mu je odstopil stanovanje v New Yorku, kasneje pa je Krasznahorkai komentiral, da so bili »prijateljevi nasveti glede pisanja neprecenljivi«. Vojna in vojna, ki je izšla leta 1999, se, izvzemši zadnji del, dogaja v New Yorku. Korim je po najdenju osupljivega gradiva v nekem zapuščenem arhivu na Madžarskem odpotoval v New York, ali kot pravi tolmaču: v Ameriko ni pripotoval, da bi začel življenje na novo, temveč da bi končal staro.
Rokopis ga je očaral do te mere, da se je odločil nekaj storiti. Ob branju rokopisa so se v njem zasnovale velike stvari, celo velike odločitve, povezane z življenjem in smrtjo; tako je zastavil svoje imetje, odpotoval v »središče sveta« in tam pretipkal rokopis na računalnik, saj je iz prisluškovanja pogovoru med dvema mladeničema izvedel, da je internet najbolj zanesljiva pot v večnost.
Internet, »prva stvar v zgodovini, ki ustvarja praktično možnost večnosti, saj je na svetu že toliko računalnikov, da je neuničljiv«, Korimu osmisli življenje, predvsem pa smrt. Ko bo rokopis zapisan v večnost, tudi njegov samomor ne bo zaman. Težava nastane, ko skuša Korim pomensko zaobjeti tekst. S sprotno revizijo, ki jo opravlja, ko skuša posredovati tekst potencialnim poslušalcem, se postavlja pod vprašaj ne le avtorstvo teksta (znano je sicer, da je tekst spisal brezimni pisec iz družine Wlassich), temveč tudi dogajalni okvir rokopisa.
Avtor nenadoma pripelje iz megle štiri renesančne moške, eterične, lucidne, kot jih opiše Korim, ki se po vojni vihri skušajo vrniti domov. Njihovo potovanje je še toliko bolj vznemirljivo, ker se dogaja v času novih drznosti, torej v času Kolumbovega odhoda v Ameriko, ko je v Evropi zavel nov duh in se niso več sprejemali naključij, usodnosti in čustev. V tem smislu je roman tudi tipično evropejski, saj kaže evropsko plat ekspedicij v Novi svet, ne pa tudi recimo pomorov Indijancev, ki so jih izvedli konkvistadorji.
Ko Korim tolmačevi ljubici komentira, da je rokopis prepleten s čutnostjo, da se stavki v njem vseskozi zaletavajo v kurbe, da dvigujejo zastor tam, kjer bi se moral v vseh pogledih spustiti, pri čemer besedilo sveta ne upodablja kot pokvarjenega in ne uživa ob opisovanju pohote, erotike, strasti, Krasznahorkai razkrinkava pripovedne postopke v svojem romanu; Vojna in vojna je namreč tekst o ustvarjanju teksta. Ob Korimovem newyorškem vsakdanjiku, vstajanju ob jutranji zori, prepisovanju rokopisa, vožnjami s taksiji, sprehajanju po Manhattanu in opazovanju gigantskih zgradb se sproti producira podtekst, katerega vsebino skuša Korim preliti v ušesa tolmačeve ljubice.
Ta večino dni kuha, lista po revijah in molči. Pričakovanje, da se bo molčeča buba razvila v metulja, se izkaže za pretenciozno; roman si ne želi popisovati življenja posamičnih junakov, temveč Krasznahorkaia zanima Korimova nasedlost med večnostjo in iztekanjem dni. Smrtno ravnotežje, kot ga imenuje, oziroma statika, ima za posledico, da so resnično dogajanje v romanu Korimovi komentarji, vmesni prostor neizrečenega in nerazumljenega (s strani receptorjev) med enim in drugim tekstom.
Statika proizvaja transcendenco, ki načeloma ne zanika obstoja Boga, je pa imanentna tekstu ter proizvaja svojevrstno resničnost. Ta ob dolgih stavkih, ki v želji po čim večji čutnosti in čutni nazornosti, nizajo besede, spravljajo v gibanje vse, kar jezik prenese, prihaja še bolj do izraza. Nič čudnega torej, da je kritik James Wood v časniku The New Yorker leta 2011 zapisal, da je bil roman Vojna in vojna »ena najbolj globoko vznemirljivih bralskih izkušenj«.
Ker je torej v romanu kronološki čas ukinjen, se pozornost od zgodbe prenese na stavke, ki, kot pravi Korim, ko tolmači rokopis, ne strmoglavljajo v prepad in niso gnani od nemoči, temveč jih žene poblaznela strogost. V napetosti nas ne drži toliko pričakovanje, ali bo Korim resnično naredil samomor, temveč, kako bo pisatelj obvladal maso teksta, ki niha od čisto podatkovnih opisov do surrealističnih prizorov.
O Krasznahorkaiu se pogosto govori kot o pisatelju, ki uporablja postmodernistične postopke, hkrati pa njegova proza spominja na Kafko, Becketta, Dostojevskega, Bernharda, Gogolja in še koga.
Primerjajo ga s Kafko
Predsednica nagrade man booker – Marina Warner – je maja letos dejala, da je proza Krasznahorkaia primerljiva z deli Kafke, ki se mu je madžarski pisatelj poklonil tudi ob prejemu nagrade vilenica leta 2014: »Občutek sem imela, da sem tu naletela na človeka podobnega profila. To je posebnost najboljših pisateljev.« In nadaljevala: »Najprej se ti ob branju njihovih besedil naježi koža, nato pa te prevzamejo. Zdaj navadno rečemo, 'to je kot v Kafkovi pripovedi', verjamem pa, da bomo kmalu začeli govoriti, 'to je tako kot v pripovedi Krasznahorkaia'.«
Bralce Krasznahorkaievih knjig privabljajo apokaliptična atmosfera in zamišljeni junaki, ki bredejo po družbenem dnu, čeprav jih želja po spoznavanju lepote dela bolj človeške od vsega človeškega, njihovi napori obdržati lepoto v svetu, kjer je obstoj Boga iluzija, posebna glasba, ki veje iz pisateljevih dolgih stavkov, še prej pa odrekanje jezikovne pokorščine ter postavljanje na rob izrekljivega.
Kritiki praviloma Krasznahorkaieva dela delijo na čas osemdesetih, ko se je pisatelj osredotočal na apokaliptične, temačne, razmišljene like, živeče v majhnih mestih, ter čas, ko se je preselil v Berlin in od tam začel raziskovati posebej azijske kulture. Dela, napisana v osemdesetih, so nastala pod trdo roko komunističnega režima. Njegov prvi roman, Satanov tango, mračna podoba zakotne vasi, ki nasede lažnemu preroku, je izšel leta 1985. Drugi roman, Melanholija upora (1987), je bil že zaznamovan s padcem madžarskega komunizma in upoveduje bizarno zgodbo o prihodu cirkusa v majhno madžarsko mesto.
Znani madžarski filmski režiser Béla Tarr, je po Satanovem tangu in delu knjige Melanholija upora posnel zanj značilne črno-bele, mračne in enigmatične filme; danes Krasznahorkai trdi, da filmov sicer ne mara, saj ne morejo proizvesti popolnosti oziroma ne morejo popisati razmerja med človekom in umetnostjo, kot je to mogoče v obliki pisane besede.
Pisatelj je v enem izmed intervjujev za slovenski časnik leta 2014 dejal, da se mu zdijo sanje mladeničev, ki za maroškimi ograjami sanjajo o življenju v Evropi, spričo revščine in naraščajočega nacionalizma v tej isti Evropi izjemno žalostne. Tedaj še ni mogel vedeti, da bodo begunci množično preplavili Madžarsko in da bo madžarska vlada tako brutalno ravnala z njimi. Toda zaradi pisateljske vizije in uvida v historični čas je odziv madžarskih oblasti na begunce predvidel do potankosti.
Ob tej sprevrženi logiki nacionalizma, na katero je v nekaj ostrih potezah pokazal tudi v romanu Vojna in vojna, pa se ni vprašal le, kako ob tolikšni množici informacij, ko smo vsakodnevno bombardirani z brutalnostmi, živeti, temveč, kako sploh preživeti. Njegov junak Korim je v stanju permanentne vojne; po eni strani se oklepa ideje lepote, po drugi se izgublja in izgoreva v lastni groteskni bolečini. V tem smislu ga lahko beremo kot prispodobo slehernika. Če k temu dodamo še Korimovo težavo, kako v gluhonemem svetu najti poslušalca, njegov resnični obstoj ni več vprašljiv.
